Petra Škarja: Šrilanka – kjer je turist kralj
Potopis Petre Škarja
Šrilanka – kjer je turist kralj
Vožnja me ubija, včasih pomislim. Malo pretirana izjava, a bistvo je resnično. Rada imam destinacije, kjer lahko z dokaj malo vožnje (3 ure na dan je malo vožnje) vidiš mnogo. Ker obožujem naravo, je bila Šrilanka popolna izbira.
Bujno rastje, mnogo raznolikih rastlinskih vrst, še vedno ohranjeno dokaj pristno življenje domačinov, raj za ljubitelje čajev, slastno sadje, voda, voda in še enkrat voda. Raj!
Kako izgleda pokrajina v splošnem?
Predstavljajte si naš gozd. Sedaj povečajte ta drevesa za 100 odstotkov. Dodajte notri zelene rože, ki jih imamo doma v lončnicah in tudi te povečajte za 5-krat. Na drevesa dodajte še kakšno orhidejo. Še mnogo živali in ptic pisanih barv, kakršne vidite v risankah. No, tak bi lahko bil približen opis narave Šrilanke.
Po Šrilanki je idealno potovati z osebnim šoferjem. Vajeni so, da dobijo turista, se dogovorijo za število dni ter so ti tako na razpolago 24 ur na dan. Plačaš na dan in ne na število kilometrov. Če dobiš šoferja, ki zna dobro angleško, je lahko prav on odličen vir informacij.
No, najin šofer je navidezno tekoče razumel angleško, a praksa je pokazala, da bolj kot to, zna kimati z glavo, čeprav nima pojma, kaj se mu pove. Poleg obupnega občutka za ritem (kakšna milina je bila, ko je nehal peti), ga je spremljala še bolezenska neotresljiva prisotnost na vsakem koraku.
Zapeljal je do prve željene destinacije – čudovit slap, do katerega je vodila pol urna hoja. Ustavi avto, pokaže smer. S prijateljem, s katerim sva potovala skupaj, stopiva ven. Šofer prav tako. Greva na pot. On za nama. Se ozreva nazaj. On nič. Naju gleda in stoji na mestu. Poveva, da greva lahko sama do slapu. Ok, ok, kima v znak razumevanja. Se obrneva in nadaljujeva pot. On za nama. Nekaj je bilo na njem, da nisi imel občutka nevarnosti, čeprav se morda tako sliši sedaj, ko to zapisujem. Ne, ni bil nevaren, daleč od tega. Samo ni šel stran. Še enkrat razloživa, da si želiva iti sama, da bova našla pot, naj ne skrbi in počaka pri avtu. Ok, ok, kima v znak razumevanja. Se obrneva, nadaljujeva pot. On za nama …
No, ko sva mu tretjič povedala, se je sicer oddaljil za nekaj metrov, a še vedno hodil za nama. Tokrat z daljšo razdaljo. Ajde, morda je res težko čakati ure pri avtomobilu in mu je dolgčas, naj mu bo.
Naslednja destinacija – postopek sledenja nama se ponovi. Kmalu mi je bilo tega že dovolj, za manj potrpežlivega prijatelja pa že skrajno preveč. Malo nesramnosti je bilo začutiti v njegovem povzdignjenem glasu nad šoferjem, na kar se le razgovori: »V bistvu vaju ne smem pustiti sama«. Tako je pravilo. V kolikor se nama, turistoma, kaj zgodi, on kot najin šofer, odgovorja za to in najbolj verjetno bi ga v tem primeru čakal zapor. Tako stroga pravila so glede tega. In res, tudi ostali so nama potrdili – oni morajo močno paziti na turiste, saj smo jim nujno potrebni za preživetje njihove države. Tega se zaveda tudi država sama, zato so že sami zakoni izjemno strogi – turista je potrebno čuvati kot dojenčka, da se mu kaj ne zgodi.
To je hkrati prijetno in nadležno. Nadležno verjetno zaradi naše nevajenosti tega.
Ko je prijatelj padel iz konja in si poškodoval rebro, so zagnali tolikšno paniko, da sva jih na koncu midva mirila. Ubogi šofer – ostali okoli njega so ga besedno in celo rahlo telesno napadi, kot da je to njegova krivda in da ne more biti tako nespameten, da dovoli, da se turistoma kaj zgodi.
Vse naslednje štiri dni sva stalno dobivala vprašanja ali je vse vredu in ali nama lahko kako pomaga.
Zanimiva izkušnja.
Občutiti je bilo pa tudi drugo skrajnost
Zavedajo se, da turist prinaša denar. In zelo se bodo potrudili, da ga izvlečejo iz tebe. Šofer je seveda prijatelj in znanec mnogimi, ki tam kaj ponujajo turistom. Ko sva ga vprašala, kaj lahko še pogledava, naju je peljal (seveda) svojim prijateljem, kjer lahko kaj prodajo. Ko sva si na primer ogledala tovarno nakita, so naju peljali v prostor, kjer lahko kupiš ta nakit. Prijazni, ustrežljivi, vse pokažejo, vsako malenkost že obesijo nate (mimogrede – naravno vrhunski prodajalci). Ko sem omenila, da ne nosim nakita, so naju v istem trenutku, v isti sekundi pospremili ven. Ne delaj gužve, pojdi ven, če nimaš namena ničesar kupiti, sem prebrala v njihovih gestah. Pa to ni bil osamljen primer.
Ko sva hodila na goro Sigiriyja, je do naju pristopil neznanec in sam od sebe začel razlagati zgodovino tega kraja. V prvem koraku sva poslušala. V drugem sva sumila, da morda želi biti najin vodič. V tretjem sva mu povedala, da ne želiva vodiča. Ni poslušal, govoril je dalje kot najbolj učen vodnik. V četrtem koraku se ga že nisva mogla znebiti. Ne, nehaj! Ni nehal. Ne potrebujeva vodiča! Preslišal. Hodila sva dalje in ga ignorirala. Nič zato, on naju ni. Še vedno razlagal dalje. Nakar sva morala biti že dokaj nesramna, da je dejansko nehal igrati samooklicano vlogo vodiča! Ok, končno je razumel. Nakar reče: »Morata mi plačati, ker sem vaju vodil do sem in razložil zgodovino.« Resno? Ja, resno je mislil. Zelo resno. Odšel je šele, ko sva mu dala nekaj napitnine. Sva pa le lahko šla dalje v miru, sama. Deset korakov in pride poleg drugi neznanec in začne razlagati zgodovino. Pa ponovimo zgodbo.
Pač, nekako najdejo denar in najdejo delo, tudi če jim ni ponujeno, tudi če ga ne sprejmeš. Oni se vseeno ponudijo, kot da tvoje mnenje ali ga želiš ali ne, ne šteje.
V parku zelišč naju je pozitivno presenetil tamkajšnji vodič. Razlagal in kazal nama je različna premnoga zelišča. Kako lepo je videti ta zelišča, ki jih kupujemo posušena v trgovinah, tam, na drevesih v naravi. Nekaterih zelišč nisem prepoznala, niti razumela njihovih angleških razlag. Nakar me vodič vpraša: »Iz kje si?« »Ah, iz majhne države v Evropi, blizu Italije,« sem že imela natreniran odgovor ob tem vprašanju, saj večina ni znala niti izgovoriti imena Slovenija, kaj šele da bi vedeli ali je to država ali ime kakšne živali. A vodič je bil vztrajen: »Iz kje točno?« »Iz Slovenije.« Pa naj razmišlja zdaj, kje je to.
In on odgovori: »Klinčki.« »What?« (Prevod: Kaj?) »Those are KLINČKI in your languague.« (Prevod: Temu se v vašem jeziku reče KLINČKI.) Resnično je vedel kar precej slovenskih izrazov zelišč.
Kaj mi je bilo še posebej zanimivo na Šrilanki – to mi je bila prva obiskana država, katera ima še precej zaprte meje. Priti notri je enostavno. Domačinom oditi ven je misija nemogoče. Zelo omejujejo uvoz in izvoz mnogih produktov. Zato je na Šrilanki ogromno izjemnih produktov (naravne kreme, napitki iz zelišč, prehrambenih dodatkov), ki se jih ne dobi (ne še) nikjer drugje na svetu. Zato sem tudi pokupila mnogo zanimivih kremic in napitkov. Teh zadev imajo v omejenih količinah, ker to še vedno delajo sami in ni še masovne proizvodnje. In resnično se mi zdi, da sem edino s tisto kremo iz Šrilanke delno odpravila svoje že močno zakoreninjene brazgotine v koži, ki so mi ostale po prometni nesreči, kar se z mnogimi v Sloveniji dostipnimi kremami ni dalo.
Najlepša izkušnja je bila zagotovo vožnja po naravnem parku Yala. Veliko območje, kjer v naravnem okolju vidiš živeti slone, leoparde, krokodile, premnoge ptice, opice … Res prečudovito. Ni ga živalskega vrta, ki bi se lahko primerjal s tem.
Aja, še ena zanimiva izkušnja (poleg mojega prvega osebnega stika z ogromno kačo): na Šrilanki je polno majhnih opic. In te opice so precej pogumne. Res so roparice. Ješ sendvič, se obrneš in le trenutek nepazljivosti je dovolj, da ti opica ukrade ta sendvič. Gledaš za njo in ji v očeh prebereš ta posmeh, ko tik nad tabo grizlja tisti slasten sendvič, ki je postal še bolj slasten v trenutku, ko je ostal nedosegljiv. Ja, najraje ga pojedo kar pred tabo, na visokem drevesu, kot da bi se ti posmehovale.
Ponujala sem jim čokolado, oreščke. In pridejo do tebe in ti vzamejo iz rok. Luškano.
Ljudje pa zanimivi. Vedno in povsod je prostor in čas za ples in petje. Pa naj bo to skala ob slapu ali sredi mesta. Za ples in petje je tudi smiselno zapreti cesto. Kadarkoli. Kjerkoli. Ko sva se en večer sprehajala po mestu in iskala večerjo (ker po desetih dni imaš res že dovolj riža in curryja), so naju sredi ceste domačini lepo vključili v njihov ples. Sproti so snemali in na platno sredi ulice v živo predvajali te posnetke – kar naenkrat sva bila glavna atrakcija na tistem platnu. Za njih smo sploh zanimivi – svetle polti, skodrani svetli lasje (za njihove razmere svetli), visoki. Včasih se na potovanjih sprešujem, kdo je komu večja atrakcija. Oni nam ali mi njim.
Šrilanka je zagotovo država, ki jo zelo priporočam za potovanje.
Na poti proti domu se sproti ustavite še za nekaj dni na Maldivih – ti si pa res zaslužijo naziv rajskih otočkov.
Vir in foto: Petra Škarja
