Petra Škarja: Venezuela
Izgubljena v Venezueli
Po navadi se popotniki radi pohvalimo, kako se ‘dobro znajdemo’ na potovanjih in kako se znamo pripraviti na vsako pot … No, ni vedno tako.
Nekaj ključnih nasvetov, ki jih VSAKDO, ki potuje, ve, a če se jih ne držiš, se tega zares naučiš šele na trši način. Moj način je bil trši.
- Pridobi sveže informacije o državi, kamor potuješ
Leto 2012. Venezuela. Naj bo. Pravijo, da je lepa. Pravijo, da je poceni. Nahrbtnik, večji od mene, dokumenti, zemljevid, letalska karta in gremo – ‘backpackati’ po državi en mesec.
»Nafta je cenejša od vode«, je večina popotnikov najprej izpostavila pri Venezueli. In res je. Pozanimala sem se po forumih in celo osebno pri osebi, ki je bila v Venezueli pred nekaj leti, kako je, na kaj naj bom pozorna itd.
Pridem v Venezuelo. Ups. Velik ups. Tisti forumi so bili pisani vsaj pet let nazaj, oseba, s katero sem se pogovarjala, je bila v Venezueli osem let nazaj. Realnost je bila zelo drugačna – vsaj sedemkrat (in več!) višje predvidene cene, izjemno napeto in nevarno ozračje, strah v ljudeh … Zgolj slabo leto kasneje smo poslušali o hudih izgredih v Venezueli, napadih na ulicah, protestih (po smrti predsednika Chaveza), tako da si lahko predstavljate, kakšno grozno napetost tik pred »bumom« je bilo čutiti … Informacije, ki sem jih dobila od popotnikov, so bile daleč od takratne realnosti.
Hm, morda zato v vsem mesecu nisem srečala niti enega popotnika …

2. S seboj nesi nekaj gotovine
Ah, bom že dvignila denar na bankomatu tam, ni problema. Imam dve različni kartici, ena bo morala delovati … No, ni. Pri dvigu z bankomata se je zahtevala neka osebna številka (kot številka osebnega dokumenta pri nas). Ker nisem državljanka Venezuele, tega nisem imela. Zato nisem prišla do denarja. Prvič me je bilo na potovanjih res strah … Kako preživeti, kje varno spati brez enega samega bankovca, v državi, kjer vsakdo reče: »Be careful!« – Bodi previden. Po skoraj dvodnevnem stalnem reševanju tega problema se je našel en sam bankomat, kjer se je prišlo do denarja brez te kode …
3. Ne prepiraj se!
S prijateljem, s katerim sva skupaj potovala po Venezueli, sva se zaradi popolne nepomembnosti sprla. Na 1.000 km2 velikem otoku Isla de Margerita, nekaj ur vožnje s trajektom iz celine. On levo, jaz desno. Nihče ne pogleda nazaj. Ko pogledava, je bilo že prepozno – izgubila sva se. Iskala sva se, a se nisva našla …
4. Imej pri sebi telefon, tudi če ga ne uporabljaš. Prav tako denar.
To so bili še časi, ko sva se oba strinjali, da na potovanju nimava ne telefona, ne računalnika … niti za ‘skrajne sile’. Zakaj ne? Uf, dolga filozofija je za tem … Ah, kakšna skrajna sila se pa lahko zgodi, sva naivno razmišljala, pretirano prepričana v to, da se nama ne more popolnoma nič slabega zgoditi.
Tako nisem imela pri sebi ne telefona, ne denarja, nič. Le svoj potni list.
Kaj storiti? Enostavno bom šla do nekega računalnika in poslala elektronsko pošto, kje sem in kje počakam. Smiselno, kaj ne?
Nikjer računalnika … Nikjer človeka, ki bi dobro govoril ali vsaj razumel angleško … Nikjer turistov … Po več kot uri iskanja in spraševanja ljudi, le ugotovim, da so prvi računalniki na postaji trajekta, kamor sva tudi sicer imela namen iti.
Hodila sem dve uri proti trajektu z nahrbtnikom večjim od sebe, brez vode, na 40 stopinjahC. Po dveh urah je celo moja kozorogovska vztrajnost (ali trma, poimenujte, kakor želite) popustila in sem si priznala, da bo bolje sesti v senco in malo razmisliti, kaj lahko storim, saj je bilo do trajekta približno 60 km. Vsaj zemljevid sem imela pri sebi.

5. Uči se jezikov
Priznam, večino ur angleščine v gimnaziji sem ‘opravičeno«’prešpricala (status športnika mi je bil bolj potuha kot pomoč). Danes drago plačujem ure, da se učim angleščine, kar sem imela takrat na voljo brezplačno, a nisem cenila (povejte to otrokom). Če bi šla še enkrat v šolo, bi zagotovo mnogo več ur posvetila učenju jezikov. Čim več.
Vem, da so ljudje dobri. In v težkih situacijah, na katere dostikrat naletiš pri backpackerskih potovanjih, ljudje zelo pomagajo. Vedno. Ampak, če te ne razumejo niti besedice, je to bolj težko … Ko sem ustavljala avtomobile in poskušala razložiti, da potrebujem prevoz do trajekta in obrazložiti svojo situacijo, mi je bilo prvič v življenju žal, da sem se tako močno branila gledanja tako priljubljenih mehiških nadaljevank, ki so bile eno obdobje mojega otroštva za večino moje generacije tako vsakdanje nujne, kot umivanje zob.
Tam, kjer sem trenirala pantomimo v želji, da me vsaj malo razumejo, sem se naučila svojega prvega španskega izraza: »No entiendo nada.« (prevod: ne razumem ničesar). In ne, ne drži splošno sprejeto dejstvo, da z angleščino ‘lahko kjerkoli na svetu prideš skozi’. Prej s španščino kot z angleščino. Tudi v ZDA, presenetljivo.
6. Nauči se prodajati
Vedno sem trdila, da ne znam prodajati, da jaz nisem za to in tega ne bom nikoli počela. Tam, ko se mi je že vrtelo na vročini, utrujena, obupana, brez vode, sem prvemu mimoidočemu znala TAKOJ prodati svoj mp3 predvajalnik po dobri ceni. Takoj! Tako sem dobila denar za vodo in prevoz do trajekta. Hrane si nisem kupovala. V takih situacijah znaš izjemno dobro premisliti, kam daš vsak cent, ki ga imaš …
7. Spoštuj narod in pazi, kaj govoriš …
Končno pri trajektu. Iščem prijatelja, njega ni. Nekajkrat zaokrožim po postaji in celotnem mestecu, njega nikjer. Začnem iskati osebo, ki bi me razumela angleško. Nikjer nikogar … Prijatelja tudi nikjer. Vse, kar so mi znali pokazati, je bilo to, da so me iz ulic mesta vedno skoraj na silo vodili v čakalnico trajekta. Kakor sem razbrala iz njihovih kretenj, so mi želeli sporočiti, da zunaj ni varno.
Po več urah iskanja rešitve sem ugotovila le to, da prijatelj JE šel na celino s trajektom (z ogromnimi nahrbtniki edina na otoku sva dosti izstopala) in da naslednji trajekt vozi čez 12 ur.
Takrat so se mi nekako ulile solze … Solze strahu, obupa, neuspeha, solze krivde in obtoževanja same seme – Petra, zakaj si to storila … 100 takih zakaj ti takrat roji po glavi. Ko nisi znotraj take situacije, si seveda pameten: »Zakaj si pa to naredila?? Zakaj nisi …« Ja, gledaje v preteklost smo ljudje enostavno izjemno pogumni in modri …
V vsem obupu sem še enkrat zbrala moči, še enkrat vprašala prav vsakega mimoidočega, kdo govori angleško, šla celo v pisarne, nakar se je v meni že nabirala jeza. Jeza, pomešana s solzami in strahom. Aja, sem omenila, da nisem imela denarja za trajekt?
Potem pa le pride do mene gospod, ki me s polomljeno angleščino vpraša, kaj je narobe. In kot bi mi nastavil ramo za zjokati se, mu v eni sapi povem celo zgodbo, kako sva se izgubila in res ne vem, kaj naj naredim, sproti sem jokala in v vsej kolobociji besed rečem tudi (v angleščini): »Ta neumen narod – nihče ne govori angleško!!«
Moment, ki sem ga takoj obžalovala. Ženska poleg se obrne proti meni in ponovi: »Neumen narod? Nauči se špansko, sicer ne hodi v našo državo.« Nekaj je po špansko povedala glasno vsem v čakalnici in kot bi odrezal zgodbo – nihče več se ni niti trudil pomagati … Prej so se vsaj trudili in malo z rokami kazali. Zdaj nič. Kot, da me ni.
Takrat sem dobila do njih kar neko posebno spoštovanje – kako se cenijo, kako so ponosni nase (zdrav ponos), kako sodelujejo, kako so povezani. Vau. Čeprav sem bila po tem še mnogo bolj obupana, sem jih resnično globoko spoštovala.
8. Ljudje so dobri.
Naslednjih pet ur sem sedela kot kup nesreče na tleh v čakalnici in … čakala. Še sama ne vem kaj. Le čakala. Verjetno bom prespala tu. Iskala sem le nek bolj skrit kotiček, kjer se bom počutila malo bolj varno. Stalno so me opozarjali: »Be careful, it’s not safe!« (Prevod: Bodi previdna. Ni varno.) Sploh pa ne za žensko. Tako so rekli.
Upala sem, da v nekaj dneh on, prijatelj, pride do mene.
Nakar pride do mene mlad fant in tiho reče: »Sem slišal, kaj se ti je zgodilo.« Super, cela čakalnica ljudi se stalno menja, a vsi vedo za mojo zgodbo. »Moje ime je Gabriel. Oprosti, ker slabo govorim angleško …« Ne da bi me kaj spraševal, mi je kupil karto za trajekt. S svojim denarjem. Razložila sem mu, da prijatelj ne ve, kje sem in da morda tudi razmišlja, da ne morem do celine …
»Pridi z mano, lahko te vodim do računalnika.« Vodil me je skozi stranski vhod v pisarne tiste postaje, saj naj bi ravno imeli malico in je bilo nekaj pisarn praznih. Tam me je posedel za računalnik (in meni so pred tem govorili, da ni nikjer nobenega računalnika!) in me prosil, naj bom hitra.« Hitro sem res napisala elektronsko pošto prijatelju, kje točno naj me počaka in da se tam srečava.
Gabriel je potem počakal z mano še naslednjih nekaj ur in me tolažil, me poslušal, mi krajšal čas … Še danes mu rečem, da je bil takrat moj angel. Angel Gabriel. Ko sem ga vprašala, ali lahko jaz kaj storim zanj, me je prosil, da mu pošljem kakšno sliko SNEGA. Še nikoli ga ni videl in je imel mnogo vprašanj, kako živeti v deželi, kjer občutimo sneg.
Ko sem prišla na celino, je bil na srečo prijatelj tam. Skočila sva si v objem in pozabila, da sva nekaj ur razmišljala, kako bova jezo stresala en na drugega. Ne, takrat sva bila preprosto vesela, da se vidiva.
Včasih se pohecam, da je bila to moja prva izkušnja meditiranja. Več ur sedenja z ničemer, le sama s sabo in s svojimi mislimi, občutki … Dobra izkušnja!
Ta prigoda se je zgodila že tretji dan potovanja. Po tem srečno nesrečnem doživetju je bilo ostalo potovanje mirno skoraj brez zapletov (razen prometne nesreče z nočnim avtobusom, na katerem sva spala; prometne nesreče tik pred nama v glavnem mestu; stalnega opozarjanja naj bova previdna; izjemno dragih cen; skoraj edina hrana za vegetarijance je bil piščanec – za njih je to hrana, ki ti jo prinesejo, če si vegetarijanec; zgodb neizpravnih malih letal za notranje polete, s katerimi sva letela; besedila v časopisih, kako uspešen vikend je bil, saj je bilo ubitih SAMO 10 ljudi …).
(Prosim, ne govorite tega mojim staršem – kadar ves mesec pohajkujem na drugem koncu sveta, nekako lažje spijo, če ne vedo vseh prigod z mojih potovanj. )
Lahko rečem, da je bila Venezuela najbolj ‘divje’ potovanje. Potovanje, kjer sem se naučila ogromno stvari, in krati država prečudovite narave in prijaznih ljudi. Prav iz Venezuele imam tudi nekaj izjemnih spominov ljudi, celo Indijancev, in doživetij, ki so mi resnično spremenila pogled na svet, in o katerih govorim tudi v svojih knjigah … Na koncu lahko rečem, daje bilo izjemno čudovito potovanje.
Kdor bi obiskal Venezuelo, pa predlagam, naj trenutno malo počaka. Situacija tam ni najlepša in najbolj varna.
Gabrielu vsako zimo pošljem sliko prvega zapadlega snega pri nas.
Vir in foto: Petra Škarja


