Pogovor z bratoma Smole: “Ukvarjava se z najboljšim športom na svetu”
Nekaj kratkih stavkov o Juretu in Gregorju Smole:
JURE: Sem Jure Smole, Star sem 19 let in sem ravno zaključil šolanje na srednji gradbeni šoli v Novem mestu. V prihodnosti bi šolanje rad nadaljeval na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.
GREGA: Sem Grega Smole. Ravnokar sem praznoval 26. rojstni dan. Poleg redne zaposlitve in udejstvovanja na amaterskih in profesionalnih športnih prireditvah trenutno zaključujem študij podjetništva na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Kako bi na kratko opisali športno disciplino, s katero se ukvarjate, in kakšna so pravila v tem športu?
Najina osnovna športna disciplina je Muay Thai oziroma tajski boks. V tajskem boksu so dovoljeni vsi udarci z rokami in nogami v vse predele telesa, razen seveda hrbta in mednožja. Dovoljeni so tudi udarci s koleni. Posebnost tajskega boksa pa je dovoljena borba na blizu oziroma borba v klinču, kjer so dovoljeni tudi udarci s komolci, ki so tudi najnevarnejše in najzabavnejše orožje v našem športu. Ker v Sloveniji po mojem mnenju žal še ni dovolj borb v tajskem boksu, da bi lahko športnik res kakovostno napredoval, pa se oba boriva tudi v trdih kickboks disciplinah, predvsem po pravilih K-1, kjer ni borbe v klinču, prepovedani pa so tudi udarci s komolci.
Povejte nam prosim kaj o začetkih svoje športne poti.
JURE: Z borilnimi veščinami me je najprej seznanil brat Grega, nekje pri desetih letih starosti. Z njegovo pomočjo sem se najprej kar doma naučil osnovne tehnike tajskega boksa. Kasneje pa sem z bratom začel obiskovati treninge v Scorpion gym-u Novo mesto in kasneje v klubu No Fear Trebnje, kjer sem pri štirinajstih letih naredil tudi prvo borbo.
GREGA: Borilni športni so me navduševali že od čisto malih nog, ko je stric iz videoteke prvič prinesel domov filme Jean Claude Van Damma. V 2. razredu osnovne šole sem tako začel svojo športno pot v Karate klubu Trebnje. Ko sem ravno postal državni prvak v športnih borbah, pa sem se zaradi različnih razlogov preusmeril na rokomet. Iskreno povedano sem bil v rokometu slab. Kmalu sem ugotovil, da ekipni športi in tudi igre z žogo niso zame, vendar sem žal s treningi predolgo vztrajal. Šele pri 16. letih sem se dokončno odločil, da je bilo tega dovolj. Od prvega obiska treninga tajskega boksa v trebanjskem klubu No Fear sem čutil, da je to moj šport.
Kdo vas je navdušil za borilne veščine in kdo vam najbolj stoji ob strani na vaši športni poti?
JURE: Navdušil me je brat Grega. On je s treniranjem začel pri šestnajstih letih in kmalu je dobil zamisel, da bi bilo zame pozitivno, če bi se veščin našega športa naučil tudi jaz. Na začetku, kot desetletnik, nisem bil ravno navdušen nad napornimi treningi. Sčasoma, ko sem postajal fizično močnejši, starejši in vedno bolj tehnično podkovan, me je vse skupaj začelo veseliti. V šport pa sem se dokončno zaljubil, ko sem prvič stopil v ring. Naporni treningi, nenehno napredovanje, iskanje limitov in samo pričakovanje na prihajajočo tekmo so najlepša stvar, ki ti jih ponuja šport.
Ko se priprave končajo in je na vrsti tekmovanje, je res, da smo v ringu le jaz, nasprotnik in sodnik. V ringu se bori vsak sam, vendar pa se nikoli nihče sam ne pripravlja na boj. Jaz imam veliko srečo, da se lahko na ta boj vedno pripravljam s svojim bratom.
GREGA: Za začetno navdušenost se verjetno lahko zahvalim kar stricu. Vsekakor pa moraš to navdušenost, če želiš tudi tekmovati, potem v borilnih športih razviti predvsem sam. Velikokrat, ko je najtežje na treningu, ko bi rad odnehal, pomislim, kaj vse nam naš šport ponuja in takoj dobim nov zagon. Navdušuje me predvsem nenehno iskanje svojega limita. Všeč mi je samo tekmovanje, ko nasprotnika udarim, ko vidim kri, strah v njegovih očeh. Tega ne da noben drug šport in iz tega tudi vlečem energijo za vse težke treninge in tudi vse ostale stvari, ki jih je potrebno opraviti, da lahko uspešno sodeluješ v sami borbi.
Vsekakor bi moral brez pomoči brata že davno zaključiti svojo borilno kariero. Veliko pa prispevajo tudi starši in predvsem dekle, ki razume, da je ta šport del mojega življenja in prenaša vse moje muhe.
Zahvaljujem pa se tudi vsem sponzorjem, ki nama omogočajo, da se še naprej ukvarjava z najboljšim športom na svetu.
Ali se ukvarjate še s katerim drugim športom?
JURE: Treniranje borilnih veščin in predvsem tekmovanje zahteva veliko časa. Poleg tega želim biti uspešen tudi v šoli, zato mi ves preostali čas med treningi vzame učenje in počitek. Tako da za resno ukvarjanje še s kakšnim drugim športom nimam časa.
Edini šport, ki mi je poleg borilnih veščin še zanimiv in bi se z njim rad ukvarjal, je motokros. Vendar pa na žalost ta zahteva ravno tako veliko časa in predvsem še več finančnih sredstev.
GREGA: Na žalost časa za resnejše ukvarjanje z drugimi športi ni. V najine treninge pa redno vključujeva razne elemente atletike, gimnastike in tudi drugih športov. Predvsem zaradi splošne atletske pripravljenosti, ki je v našem športu zelo pomembna.
Kdo je bil vaš prvi trener in kdo vas trenira zdaj?
JURE: S športom in tehniko me je seznanil brat Grega. Potem sem nekaj časa treniral v Scorpion gym-u Novo mesto, pod okriljem trenerja Iztoka Vorkapiča, in kasneje v klubu No Fear Trebnje, kjer je bil glavni trener Jože Trlep.
Pri štirinajstih letih sem začel tudi s tekmovanjem. Zaradi razpada trebanjskega kluba sva potem z bratom začela trenirati v Yaksha Combat Team-u, kjer sva trenirala pod okriljem Daria Grilanca. Pomemben del priprav pa opraviva tudi v boksarskem klubu Knockout Ljubljana, kjer nama trener Dalibor Grbić pomaga pri izpopolnjevanju boksarske tehnike, ki nama v ringu pride še kako prav.
GREGA: S tajskim boksom sem začel v klubu No Fear Trebnje, ki ga je vodil Jože Trlep. Do zdaj pa sem treniral že pri številnih trenerjih, kot so Iztok Vorkapić, Dario Grilanc, Peter Pupovac. V zadnjem letu pa trenirava tudi klasični boks v klubu Knockout Ljubljana. Trener Dalibor Grbić je po mojem mnenju najboljši trener boksa v Sloveniji, kar kažejo tudi rezultati njegovih borcev. Vsi so zelo kakovostni trenerji in verjamem, da sem od vsakega odnesel nekaj pozitivnega, tako v tehnikah športa kot tudi modrosti življenja.
V katerem klubu trenirate in kako potekajo treningi?
SKUPAJ: Do zdaj sva bila člana kluba Yaksha Combat Team. Večino treningov sva opravila sama, v domači telovadnici. Poleg tega redno trenirava boksarske tehnike v klubu Knockout Ljubljana, z veseljem pa se oglasiva predvsem na zelo kakovostnih treningih trenerja tajskega boksa Petra Pupovca in tudi ostalih strokovnjakov.
V poletnem času nameravava ustanoviti lasten klub oziroma samostojno ekipo. Dokler ne končava svoje tekmovalne poti, bova v tem klubu, poleg nekaj rekreativcev, verjetno sama. Dokler si sam tekmovalec, je povsem nemogoče, da si ob enem tudi kakovostni trener oziroma vodja svoje ekipe.
Po koncu svoje športne poti pa bova z veseljem razširila svoje delo ter skušala prenesti znanje in izkušnje še na mlajše generacije.
Kakšne so priprave tik pred tekmo (fizične in psihične)?
JURE: Svoje priprave vedno najbolje zaupam svojemu starejšemu bratu. Vedno upoštevam njegove nasvete in zaupam v njegov način treniranja. Hkrati pa vem, da lahko kadar koli podam tudi kakšno svoje mnenje in vem, da se bo to mnenje upoštevalo. Sam zadnji teden pred tekmo spustim intenziteto treningov. Namen je le ohranjati kondicijsko pripravljenost in počivati, tako da grem lahko v ring maksimalno pripravljen in spočit. Kar se tiče psihičnih priprav, nimam posebnih težav ali postopkov za ohranjanje mirnosti. Dneve pred tekmo rad preživim sam, se čim manj obremenjujem z drugimi stvarmi in imam vse misli osredotočene na tekmo.
GREGA: Veliko je odvisno od tega, za kakšen rang tekmovanja gre. Če ni res večjih poškodb, sva z bratom konstantno v treningu in vedno nekako splošno pripravljena. Opraviva od šest do devet treningov tedensko. Ti treningi so zelo raznoliki. Od treningov tehnike, razvijanja splošne fizične pripravljenosti in moči, taktične priprave in sparingov oziroma trening borbe, ki je zelo pomemben del samih priprav in zahteva tudi sodelovanje s sotekmovalci iz različnih prijateljskih klubov. Zadnje dva ali tri tedne pred samo borbo pa še dvigneva intenziteto in tako pripeljeva svojo pripravljenost na pričakovani nivo.
Posebnih psihičnih priprav na tekmovanja do zdaj še nisem potreboval, saj vse to počnem z velikim veseljem in mi psihična priprava niti ne predstavlja velikega problema.
Zelo pomemben del priprav pa je prehrana. Že majhna napaka v načrtu prehrane lahko povsem obrne končno predstavo v ringu, zato temu delu posvečava veliko pozornosti.
Kateri je vaš največji uspeh do sedaj v športni karieri?
JURE: Največji uspeh je 3. mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu leta 2014 v Riminiju, v disciplini K-1. Letos sem osvojil evropski pokal, na katerem sem prejel tudi nagrado za najboljšega tekmovalca na turnirju. Sem večkratni mladinski državni prvak.
V članski konkurenci sem sicer še kot mladinec že osvojil svetovni pokal organizacije WKF in dosegel 2. mesto na svetovnem pokalu organizacije WAKO. Vseeno mi manjka še dosti prepotrebnih izkušenj in vem, da se te dobi le z vztrajanjem. Zavedam se, da nobena stvar oziroma uspeh ne pride čez noč. Vem, da moram biti potrpežljiv in ves čas močno garati in mogoče nekega dne pride priložnost za še večje uspehe.
GREGA: Največji uspeh je verjetno 3. mesto na evropskem prvenstvu v disciplini K-1. Sem tudi dvakratni zmagovalec svetovnega pokala, profesionalni prvak organizacij APFU in CFC, večkratni državni prvak v več disciplinah in zmagovalec različnih pomembnih profesionalnih borb.
Na kateri tekmi si še posebej želite nastopiti?
JURE: Vsaka tekma je nekaj posebnega. Na vsako tekmovanje se je potrebno maksimalno pripraviti. V našem športu lahko nepripravljenost, podcenjevanje, ali pa samo trenutek nepazljivosti pomeni pristanek v bolnišnici. Trenutno je želja le tekmovati in si nabirati izkušnje ter se tako nekega dne v ringu srečati z najboljšimi borci sveta.
GREGA: Kakšnih posebnih želja po točno določenih tekmah nimam. Predvsem si želim čim več priložnosti na profesionalnih prireditvah. Sam pa se bom potrudil, da se bova z bratom udeležila tudi čim več amaterskih tekmovanj, na katerih bova oba še napredovala in tudi nabrala nove pomembne uspehe.
Kdo je vaš vzornik?
JURE: Moj največji vzornik je seveda brat Grega. On je tisti, ki me vedno podpira, pomaga in mi daje nasvete. Če ne bi bilo njega, bi bilo moje življenje popolnoma drugačno in zato sem mu vsako sekundo življenja hvaležen. Vedno se bom trudil, da mu pomagam po najboljših močeh, da tudi on uresniči svoje cilje. Kar se tiče svetovne scene in ostalih borcev, pa mi je najbolj pri srcu Buakaw Banchamek. Vedno uživam ob gledanju njegovih borb in mislim, da na Youtube-u ni videa oziroma njegove borbe, ki je ne bi gledal.
GREGA: Všeč so mi borci, ki se borijo na pameten, a vseeno atraktiven način. Od vsakega skušam prevzeti določene stvari in v svoj repertoar nenehno dodajati nove tehnike, ki potem v sami borbi prinesejo dodatno prednost. Splošno pa nimam nekih vzornikov. Včasih je zelo težko najti določene pozitivne lastnosti v ljudeh. Kar se tiče karakterja zvestobe in tudi ostalih pozitivnih lastnosti, bi se lahko veliko več zgledovali po živalih in se od njih tudi marsikaj novega naučili. Je pa za razumevanje tega seveda potrebna določena mera inteligence.
Kako usklajujete treninge s službenimi obveznostmi?
JURE: Ravno sem zaključil s srednjo šolo in me čaka vpis na fakulteto. Do zdaj z usklajevanjem treningov in učenja nisem imel pretiranih težav. Uspelo mi je ohranjati soliden uspeh v šoli ter se maksimalno pripraviti na posamezne tekme. Ob takem načinu življenja je trpelo samo moje družabno življenje, kar pa meni nikoli ni predstavljalo večjih težav, saj nisem pretirano družaben človek in tudi na splošno čas najraje preživljam sam. Zdaj pa me ob vpisu na fakulteto čaka tudi življenje v Ljubljani. Trenutno še ne vem, kako mi bo uspelo usklajevati šolanje in treninge, ampak mislim, da nič ni nemogoče in da mi bo z veliko vloženega truda uspelo tudi to.
GREGA: Sam imam izredno veliko srečo, saj ima delodajalec res velik posluh do moje športne poti. Prostega časa sicer ni na pretek. Kakšen dan ali teden je zelo težak. Poleg treningov komaj izpeljem vse zadane naloge, pa vendar se na koncu počutim pozitivno, saj vse to počnem z velikim veseljem in zanosom.
Kaj radi počnete v prostem času?
JURE: Prostega časa žal nimam na pretek. Le ob nedeljah, ko imam edini dan brez treningov. Takrat pa si rad privoščim igranje iger na Xbox-u ali pa ogled kakšnega dobrega filma, če seveda nimam obveznosti do šole. Ko so vremenski pogoji ugodni, svoj prosti čas rad izkoristim tudi za vožnjo z motorjem.
GREGA: Prostega časa v zadnjih letih res ni na pretek. Pa vendar tiste redke trenutke najraje preživim z dekletom ali bratom, igram kakšno videoigro, poslušam glasbo in počivam. Rad se sprehajam s psom, ob sončnem vremenu pa odpeljem nekaj kilometrov z motorjem.
Kakšni so vaši načrti za sezono 2015–2016? In kakšen je vaš sanjski cilj v športni karieri?
JURE: Na žalost se nikoli ne ve, kaj bo prinesla prihodnost. Moj načrt je predvsem, da vztrajam, da iz vsake pozitivne ali negativne stvari poizkušam izvleči kar se da največ. Cilj je, da si naberem čim več izkušenj v ringu in potrpežljivo čakam na svojo priložnost. V letu 2015 se bom prvič pomeril na evropskem prvenstvu v članski konkurenci. Edini cilj, ki ga imam, je, da se na tekmovanje pripravim maksimalno, da na pripravah dosežem svoj maksimum in ga potisnem na višji nivo. Na samem tekmovanju pa si želim biti le konkurenčen, da bom dostojno zastopal svojo reprezentanco in da bom v ringu lahko dal vse od sebe.
Seveda pa je zame v letošnjem letu zelo pomemben cilj tudi čim bolje opravljena matura. In prav tako kot v športu bom tudi tukaj dal vse od sebe, da dosežem čim boljši rezultat.
GREGA: Takoj na začetku drugega dela sezone, v septembru, v naših krajih načrtujem organizacijo tekmovanja. Na tem tekmovanju se sam sicer ne bom boril, bo pa glavno vlogo na prireditvi, v profesionalni borbi, prevzel Jure. Sam načrtujem najprej nastop na evropskem prvenstvu in kasneje čim več nastopov na mednarodnih profesionalnih prireditvah.
Moj sanjski cilj je tekmovati čim dlje in si nabrati čim več prepotrebnih izkušenj in znanja od najrazličnejših trenerjev, ki ga bom kasneje skušal prenesti na bodoče, mlajše navdušence nad borilnimi športi.
SKUPAJ: Najlepša hvala za pogovor. Lep pozdrav vam in vsem vašim bralcem!
Veliko športnih uspehov vam želimo še naprej in se vam zahvaljujemo za pogovor.
Vir: P. U., Foto: Milan Krušič, Tadej Cotič, Osebni arhiv
