• -4.16C Novo mesto
  • 07:24
  • Pet, 24.01.2020

Pop TV ovit v črno, voditelj Muhič je zapisal v slovo: Prišli so zadnji objemi. Solze slovesa. Čeprav si rekla, da jih nimaš več …

POP TV žaluje. Po hudi bolezni se je poslovila njihova dolgoletna sodelavka, režiserka Roswitha Grah Jovanović. Kot so sporočili je med drugim sodelovala pri prvi oddaji 24ur, bila mentorica voditeljem, novinarjem in ostalim. V imenu sodelavcev POP TV ji je v slovo voditelj, sicer Novomeščan, Jani Muhič, napisal ganljivo sporočilo.

V slovo sodelavki

V naših glavah in dušah zdajle vrejo spomini, slike, vrtijo se prizori, filmi … In v vseh je Roswitha … naša Rozi. Njen močan glas, njen obraz. Njen smeh, pogovori z njo. Doživetja, različnih barv. Tudi v moji … sploh odkar smo izvedeli … odkar si mi sama povedala, Rozi: “Da. To je to! Zdaj se poslavljam.”

Kot da stojim v temi, mimo mene pelje vlak, na njem osvetljena okna … v vsakem slika. In v vsaki si ti.

– Od prve slike, ko sem te v službi spoznal, spoznal tvojo vztrajnost v vsaki situaciji …

– do naslednje, ko si nam vsem svetovala, ko si reševala neprijetne pripetljaje, ko si spodbujala, vlivala volje, poguma.

– Prek tiste, ko smo se smejali do onemoglosti lastnim pripetljajem, ti pa si sedela v režiji z nogami na pultu ali imela prekrižane, ko si nam razlagala svoje ideje …

– pa tiste, ko si bila takoj za ušpičiti kakšen hec … Med kilometri električnih kablov imela pogum zrežirati in izpeljati vedro vode sredi poletja v vremenarja, da se ohladi … Ko ti ni bilo težko vzeti krpe in brisati po dobro izpeljanem hecu …

– Pa do tvojega spravljanja posnetkov neumnosti, ki so se pripetile v studiu. Zbirala si jih, da si razveseljevala vse okoli sebe. Prav skrbela si za to, da je bil poleg vsega čas tudi za dobro voljo, za zabavo. Tako toplo in iskreno si objela, ko je kdo od nas praznoval.

– Kako si se slikala s sodelavci, ko si imela novo frizuro, o tem so pripravili celo skripto … Kako si bila pripravljena zadnji trenutek spremeniti načrte, da si polepšala komu dan, kako si neumorno vedno do zadnjega ostala na plesišču vseh popovih žurov in zabav za rojstne dneve …

Sam te še vedno slišim, kako mi iz režije v slušalko rečeš: Pazi, gremo … gremo do konca … Do konca, Rozi …

Enotni smo si, da smo imeli srečo, da smo lahko delali s teboj. Ob tebi smo se pred očmi vse Slovenije počutili varni. Vedeli smo, da če delaš ti, boš vse izpeljala tako, da bo prav, pa če se še tako zalomi. Da boš vedno rešila.

Vsi tvoji sodelavci, vsi, ki smo te imeli radi, smo te cenili, smo se veselili dela s teboj … Vsi smo upali do zadnje minute – tak zgled si nam dajala – da bo tvoj vlak odpeljal po ravni progi naprej … pa je odvil na slepi tir, na zadnjo postajo. Prehitro. Preboleče.

Tik pred njo si izpolnila naš dogovor, da ko prideš iz bolnišnice, se pa vidimo … V zadnjih urah si imela moč poklepetati z nami… Povedali smo ti … da smo ti hvaležni, da si bila del naših življenj. Da smo te in te bomo vedno pogrešali. Da te imamo radi. Objeli smo se v solzah … nakar si izstrelila stavek – pa menda ja že ne greste … povejte mi, kaj je novega, imate kakšen trač?! Vidiš, kako si znala …

Sledil je sproščen klepet, smeh, kot da smo zavrteli čas nazaj … a nam je uspelo le v spominih.

Prišli so zadnji objemi. Solze slovesa. Čeprav si rekla, da jih nimaš več … imela si jih. Prosili smo te, da bodi močna, kot vedno … Bom. Si jasno odgovorila. In bila si. Pogumna in močna. Do konca.

NaDlani.si; Foto: Shutterstock