
Pozor, to se dogaja pri nas: Lexy je komaj preživela – ujela se je v tole past sredi gozda
MAROF PRI NOVEM MESTU – GPS JO JE REŠIL: Psička Lexy se ujela v past, ki tam ne bi smela biti
Če GPS ne bi pokazal, kje se nahaja, bi Lexy umrla. Zgodba Leje in njene Lexy ni le opozorilo lastnikom psov – je ogledalo stanja v slovenskih gozdovih. Pasti so tam. Še vedno. Nezakonite. Smrtonosne.
Popoldne kot vsako drugo. Leja je vzela povodec, svojo psičko Lexy, in se odpravila na sprehod. Klasika. Svež zrak, tišina narave, potka med Marofom in robom gozdne jase, kamor domačini pogosto vodijo pse. Nič posebnega. Do trenutka, ko je Lexy izginila iz vidnega polja – in ostala izginjena.
Na prvi pogled? Nič pretresljivega. Psi pač radi zavijejo s poti. Povohajo. Stečejo za vonjem srne ali skritega ježa. A Lexy se ni vračala. Minute so minevale. Potem je Leja naredila nekaj, kar ji je rešilo življenje – pogledala je v aplikacijo GPS sledilnika, ki ga nosi njena psička.
In tam – siva pika. Nepremična.
“Vedela sem, da nekaj ni v redu.”
»Bila sem že na poti domov, ko sem na GPS videla, da Lexy stoji na istem mestu že nekaj minut. Vedela sem, da nekaj ni v redu,« je zapisala Leja v objavi, ki se je viralno razširila po Facebooku.
Zadihano je pritekla do označene lokacije. In prizor, ki jo je čakal – nočna mora za vsakega skrbnika živali. Lexy je bila ujeta. Kovinska zanka okoli njenega vratu. Ne več divja past – ampak zelo resnična zanka, ki je njeno psičko skoraj zadavila.

»Če bi prišla deset minut kasneje, je ne bi več bilo,« je dodala.

Past. Doma narejena. In smrtonosna.
Po zbranih informacijah je šlo za doma narejeno past, ki je bila nastavljena na robu gozda. Namenjena – domnevno – divjadi. V resnici pa je čakala kogarkoli, ki bi naredil napačen korak.
»To ni bila klasična lovska past, ampak nekaj, kar je nekdo izdelal doma. In to na območju, kjer hodijo ljudje, otroci, psi,« še pravi Leja. In to – tukaj se začne večja zgodba.
Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije je bilo v preteklih letih prijavljenih več kot 30 primerov nezakonitih pasti, od katerih je večina končala brez sodnega epiloga. In to kljub temu, da Zakon o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/13) izrecno prepoveduje uporabo naprav, ki živalim povzročajo nepotrebno trpljenje.

Posredovala je policija
Leja je po grozljivem dogodku nemudoma poklicala policijo. Na kraj so prišli policisti iz PU Novo mesto, vse dokumentirali, fotografirali in – po neuradnih informacijah – začeli postopek zbiranja dokazov.
GPS – še dobro, da ga je imela
Ob vsem šoku pa ena stvar izstopa. In to niso kazni, zakoni ali (ne)odzivi oblasti. To je GPS sledilnik.
»To ni reklama. To je iskreno opozorilo in nasvet iz srca. GPS mi je rešil Lexy. In morda bo jutri rešil vašega psa.«
Sledilniki, kot so Tractive, Kippy ali Pawfit, delujejo v realnem času. Povežejo se z mobilno aplikacijo in omogočajo vpogled v to, kje se nahaja pes. In če se – kot Lexy – ne premika? To pomeni alarm.
V Sloveniji GPS sledilnike redno uporablja le okoli 5–8 % lastnikov psov. V Italiji ta številka presega 20 %, na Švedskem skoraj 35 %. In primer Lexy bo morda kaj premaknil.
»Če bi bila na povodcu…«
Pod objavo Leje se je vsul plaz komentarjev. Od ganjenih do jeznih. Od pohval do – no, tudi kakšnega očitka.
»Če bi jo imela na povodcu, se to sploh ne bi zgodilo,« je zapisala ena od komentatork. In ja – na prvi pogled to drži.
Ampak – kaj pa, ko je past postavljena dobesedno na stezi? Kaj, ko si otrok zaviha hlače in steče v grmovje po žogo? Kaj, ko pes povohlja rožo in zaide en meter vstran?

Odgovor, ki ga ta zgodba ne da, a ga glasno vpije: past NE sodi v naravo, kjer se gibljejo ljudje.
Kaj pravi zakon – in kaj realnost?
Zakon o divjadi in lovstvu dovoljuje uporabo nekaterih vrst pasti – a zgolj v nadzorovanih pogojih in pod strogimi pravili. Vse, kar ni uradno registrirano kot lovišče in ni del odobrenega upravljanja s populacijo, je protipravno ravnanje.
Kazni? Teoretično – visoke. V praksi? Po podatkih Varuha pravic živali je bilo v zadnjih petih letih le 2 primera sodno obravnavana, pa še tam se je končalo z opominom.
Sreča v nesreči
Lexy je imela srečo. Ne zaradi sistema. Ne zaradi zakonov. Zaradi GPS-a – in zaradi srčne skrbnice, ki jo je rešila.

Pa smo se kaj naučili? Morda.
Bodo tisti, ki postavljajo pasti, odgovarjali? Verjetno ne.
Se bo kaj spremenilo? Če bo dovolj ljudi delilo zgodbo – morda. Če bo kdo zadevo potisnil na mizo pristojnih? Še večja možnost. Ampak odgovornost – tudi vaša. Moja. Naša.
»Ne želim si, da še kdo doživi to, kar sem jaz. Ali še huje – da konča drugače,« je zaključila Leja.
Vir: Facebook objava, Zavod za gozdove Slovenije, Zverina.si
Pripravil: N. Z.