Prevzel skrb za svoje brate in sestre po tragični izgubi mame
Vjačeslav Jalov, 18-letni mladenič, je postal obraz poguma in vztrajnosti, ko je prevzel skrb za svoje mlajše brate in sestre po tragični smrti njihove mame med ruskimi napadi. Njihova družina je živela v mestu Verhnetoreckoe v Donbasu, kjer so doživeli grozote vojne.
Vjačeslavova mama je umrla v njegovem naročju po poškodbah, ki jih je utrpela med napadom. “Mama je umrla v mojem naročju. Poskušal sem jo rešiti, a mi ni uspelo. Videl sem, ko je priletela prva krogla. Mama je padla, jaz pa sem prisedel k njej. Bila je ob meni. Čez nekaj trenutkov je priletela druga krogla in me za nekaj sekund omamila. Ko sem odprl oči, je ležala na boku. Njene zadnje besede so bile: V redu je. Verjamem, da je zdaj z nami in nam pomaga,” je Vjačeslav povedal v intervjuju za radio.
Sedaj Vjačeslav skrbi za dve sestri in dva brata, stare od osem do 16 let. Kljub svoji mladosti jih imenuje za svoje otroke in z vso predanostjo skrbi za njihovo dobrobit. “Pogosto se spominjam svoje mame. Ne razumem, zakaj? Zakaj ona in ne jaz? Tudi moja mama je bila sirota,” pravi Vjačeslav.
Po smrti mame so se preselili v mesto Drohobič blizu Lviva na zahodu Ukrajine, kjer so našli zatočišče pred vojno. Lokalna oblast jim je zagotovila dve sobi v študentskem domu. V mestu, ki ima 70 tisoč prebivalcev, trenutno prebiva približno 22 tisoč beguncev iz vzhodne in južne Ukrajine.
“Trudim se narediti vse, da bi bilo življenje mojih bratov in sester čim bolj udobno. Popravljam stvari. Sam sem popravil pralni stroj, ki so nam ga prinesli in rekli, da bo naš, če ga popravim,” nadaljuje Vjačeslav. Kljub težkim razmeram, v katerih so se znašli, se mladi Vjačeslav ne da. Svojo družino podpira in vzdržuje z vsem svojim znanjem in spretnostmi.
Na spletu je Vjačeslav videl fotografije Verhnetorecka, na katerih je bila uničena lokalna cerkev zgodovinskega pomena. Še pred evakuacijo je raketa padla tudi pred njegovo hišo in razbila vsa okna.
Vjačeslavove sanje so, da se vrne v svoj rodni kraj takoj, ko bo osvobojen. Obljubil si je, da bo poskrbel za dostojen pokop svoje mame. Pred izbruhom vojne se je izobraževal na zdravstveni šoli v mestu Bahmut v Donbasu in želi postati zdravnik rehabilitacijske medicine. “Če bom dober zdravnik, bom zagotovo dober človek,” pravi Vjačeslav, ki kljub vsem tragedijam in težavam ohranja upanje in željo po svetlejši prihodnosti.
Njegova zgodba je opomin na izjemno moč človeškega duha in poguma, ki se skriva v vsakem posamezniku, še posebej v času največjih stisk.
Priprava: NaDlani
Vir: Youtube
