Pri komaj 13 letih je Ana slišala diagnozo, ki je spremenila vse, mami pa rekla le dve besedi: »Zmogli bova«

Ana je bila stara komaj 13 let, ko je izvedela, da ima možganskega raka. Pred njo so bili meseci zdravljenja, operacija, kemoterapije in obsevanja, sama pa je mami ob diagnozi rekla le: »Zmogli bova.«

Sprva so spremembe pripisovali puberteti

Ana je takrat obiskovala osmi razred, za seboj je imela sedem let ritmične gimnastike, nato pa se je začela ukvarjati s hip-hopom. Jeseni 2021 so doma opazili, da izgublja težo, je pogosto utrujena in veliko spi. Občasno jo je bolela glava, nekoliko je popustila tudi v šoli, vendar takrat nihče ni pomislil na najhujše. Mama je zapisala, da so »za vse skupaj takrat krivili puberteto«.

Dvojni vid je pokazal, da ne gre za običajno virozo

Januarja 2022 sta se pojavila jutranja slabost in bruhanje. Ko se je naslednji dan pridružil še dvojni vid, je pediatrinja ocenila, da je potreben takojšen pregled v bolnišnici. Ana je bila napotena na Pediatrično kliniko v Ljubljani, kjer je še isti večer opravila magnetno resonanco.

Čez noč se je njeno stanje poslabšalo. Izgubljala je ravnotežje in mami govorila, da v glavi sliši šumenje: »Imam ventilatorje.« Naslednje dopoldne je družina izvedela diagnozo, meduloblastom, rak zadnje možganske kotanje.

Mama se spominja šoka, strahu in popolne negotovosti, Ana pa je novico sprejela neverjetno mirno. »Pogleda me in mi reče: ‘Zmogli bova.’« Prav ta stavek je pozneje postal ena najmočnejših niti njune zgodbe.

Toliko Slovencev išče zobozdravnika na Hrvaškem – pa je res ugodneje?

Vedno več Slovencev išče zobozdravniške storitve na Hrvaškem, predvsem zaradi krajših čakalnih dob in navidezno nižjih cen. A številni se kasneje soočijo z zapleti, dodatnimi stroški in ome

Operacija je uspela, nato pa je prišla nova slaba novica

Ana je bila 18. januarja operirana. Pred operacijsko dvorano jo je ekipa pričakala z baloni, po posegu pa se je prebudila brez večjih posledic. Mama je trenutek olajšanja opisala preprosto: »Nam pa se je odvalil kamen od srca.« S pomočjo fizioterapevtke je Ana ponovno shodila in zdelo se je, da je za njo prvi velik korak zdravljenja. Toda približno tri tedne pozneje je dobila visoko vročino. Preiskave so pokazale, da so se rakave celice razširile tudi v hrbtenjačo. »Naš načrt se je čez noč popolnoma spremenil,« je zapisala mama. Načrtovano zdravljenje v Italiji je moralo počakati, nujno pa se je začela kemoterapija.

Hrana je postala »prava nočna mora«

Sledili so štirje izjemno naporni cikli kemoterapije. Ana se je spopadala s hudo slabostjo, bruhanjem in popolnim pomanjkanjem apetita. Mama je opisala, da je začela bruhati že ob samem pogledu na hrano, hranilni napitki in dodatki pa so postali »naša prava nočna mora«.

Vse skupaj je dodatno oteževala osamitev zaradi takratnih covidnih ukrepov. Obiski so bili prepovedani, otroci med seboj niso smeli imeti stikov. »Z Ano sva bili na oddelku povsem sami z boleznijo in težkimi stranskimi učinki,« je zapisala njena mama.

Po štirih ciklih pa je sledil nov udarec. Rakave celice so bile še vedno prisotne.

Tudi najmočnejše zdravljenje sprva ni uspelo

Zdravniki so se odločili za visokodozno kemoterapijo in presaditev Aninih lastnih matičnih celic. Sledil je približno mesec dni popolne izolacije zaradi nevarnosti okužb, pojavili pa so se tudi hudi zapleti. Ana je zaradi bolečih aft in vnetja sluznice popolnoma zavračala hrano ter potrebovala umetno prehrano prek infuzije. Po nekaj tednih se je njen imunski sistem začel pobirati, toda kontrolna preiskava je družino znova pretresla. Mama je ta trenutek opisala kot »nov nepredstavljiv šok.« Tudi najmočnejša terapija bolezni ni odpravila.

Časa za čakanje ni bilo. Ana in mama sta v nekaj dneh odpotovali v Trento, kjer je sledilo 35 obsevanj ob sočasni tedenski kemoterapiji. Zdravljenje je spremljalo boleče grlo in ponavljajoče se bruhanje, a Ana je ves čas vztrajala tudi pri pouku prek bolnišnične šole.

Imate težave z zobmi? To so ordinacije, ki vas sprejmejo takoj

Zobobol ne čaka. In tudi vi ne bi smeli! V času, ko so čakalne dobe v zobozdravstvu vse daljše, obstajajo rešitve, ki vam omogočajo hitro, strokovno in nebolečo obravnavo - brez čakanja in bre

Mama se posebej spominja domotožja. »Bivanje v tujini, obkroženi s tujimi ljudmi in brez naših najbližjih, nam je prineslo neopisljivo domotožje ter hrepenenje po domačih objemih, vonjavah in znanem okolju.«

Veliko ji je pomenil tudi kratek obisk doma ob 14. rojstnem dnevu, ko so jo presenetili sošolci pod oknom. Takšni trenutki so jim po mesecih bolnišnic dali nekaj običajnosti in novo moč.

Po osmih mesecih končno novica, ki so jo čakali

Po vrnitvi domov so sledile nove preiskave. Tokrat je prišla novica, ki je družina dolgo ni upala pričakovati. »Po osmih mesecih nečloveškega boja smo končno prejeli prvo lepo novico, rakavih celic ni bilo več!«

A zdravljenje še ni bilo končano. Ana je morala prestati še eno visokodozno terapijo, njeno telo pa je reagiralo izjemno burno. Zaradi hudega vnetja sluznic so bile bolečine tako močne, da je potrebovala morfij in pomirjevala.

»Tudi ta najtežja preizkušnja je minila,« je zapisala mama. Po približno devetih mesecih neprekinjenega zdravljenja se je končno lahko začela faza okrevanja.

Danes obiskuje tretji letnik gimnazije

Pot nazaj v običajno življenje je bila počasna. Več mesecev je trajalo, da je Ana znova normalno jedla, v šolo pa se je vrnila po letu in pol odsotnosti. Zamujeno je nadoknadila in deveti razred zaključila z odličnim uspehom. Danes obiskuje tretji letnik klasične gimnazije.

Posledice zdravljenja pa ostajajo. Ana ima težave s koncentracijo in spominom, zaradi ravnotežja se ne more več vključevati v športne treninge, občasno se še pojavlja dvojni vid, tresenje rok pa ji je vzelo tudi njeno veliko strast do slikanja. Terapije so povzročile tudi trajno izgubo las.

Mama kljub temu poudarja nekaj drugega: »A kljub vsemu ostaja izjemno pozitivna, vedno nasmejana in brez kakršnegakoli sramu ali oklevanja ponosno pokaže svojo golo glavo.«

»Solze me zalivajo, kaj vse ste dali čez«

Anina zgodba je močno ganila tudi ljudi, ki so jo prebrali.

»Z besedami ne znam izraziti spoštovanja, ki ga čutim do vas! Kakšni borci!«

»Solze me zalivajo, kaj vse ste dali čez.«

»Le pogumno naprej! Srečno!«, »Vse dobro in pogumno novim zmagam naproti« in »Vse bo dobro, zmagovalka.«

»Ti lahko dosežeš vse, če si zmogla ta boj, boš vedno zmagovalka.«

»Ves strah in vse solze so poplačani, ko vidim njen nasmeh«

Tudi mama priznava, da jo je Anina bolezen za vedno spremenila. »Nikoli si nisem predstavljala, da bomo kot družina dali čez tako težko preizkušnjo.« Strah ni povsem izginil niti danes, saj jo, kot piše, še vedno prestraši vsaka najmanjša sprememba pri hčerki.

Toda za vsemi neprespanimi nočmi in težkimi spomini ostaja nekaj, kar je močnejše. »Vse moje neprespane noči, ves strah in vse prelite solze so poplačani tisti trenutek, ko vidim njen nasmeh in njene tople oči.« Z Ano danes, kot pravi sama, »z dvignjeno glavo, z roko v roki ter z neizmernim pogumom stopava naprej«.

Tudi iz uredništva Ani želimo, da jo na vsakem naslednjem koraku spremljajo zdravje, sreča in čim več lepih trenutkov.

Vir: Društvo Junaki 3. nadstropja

Pripravil: K. J.