Resnica udarila po nedelujočem sistemu: Uvedli bi zdravstveni bon za ljudi brez zdravnika
Več kot 136.000 zavarovancev v Sloveniji nima izbranega osebnega zdravnika ali pediatra. Resnica zato predlaga zdravstveni bon, strožje omejitve čakalnih dob in popolnejšo ločitev javnega ter zasebnega dela. Toda ključno vprašanje ostaja: ali lahko zakon zagotovi zdravnika, če teh preprosto ni dovolj?
Pravica obstaja, zdravnika pa marsikje ni
Vsak zavarovanec ima pravico izbrati osebnega zdravnika. V praksi je ta pravica za številne ljudi le črka na papirju. Ambulante ne sprejemajo novih pacientov, prosta mesta so pogosto daleč od doma, ljudje pa se morajo ob bolezni obračati na dodatne ambulante, dežurne službe ali urgence.
Po podatkih ZZZS je bilo 30. aprila 2026 brez osebnega zdravnika ali pediatra 136.251 ljudi oziroma 6,4 odstotka zavarovancev. Mednje so sicer vključeni tudi tuji državljani z začasnim prebivališčem in osebe, ki so že vključene v dodatne ambulante družinske medicine. Razlike med regijami so velike: na območju Murske Sobote je bilo brez zdravnika 2,8 odstotka zavarovancev, na območju Novega mesta pa kar 9,1 odstotka. Resnica želi odgovornost za iskanje zdravnika prenesti na sistem.
ZZZS bi imel 30 dni časa
Po predlogu bi moral ZZZS zavarovancu v 30 dneh zagotoviti osebnega zdravnika, ki ne bi bil oddaljen več kot 25 kilometrov od njegovega prebivališča. Če mu to ne bi uspelo, bi pacient dobil zdravstveni bon. Bon bi lahko unovčil tudi pri zasebnem zdravniku, ta pa ne bi opravil zgolj posameznega pregleda. Prevzel bi celotno vlogo osebnega zdravnika, torej predpisovanje zdravil, izdajanje napotnic, spremljanje zdravstvenega stanja in urejanje bolniškega staleža. To je bistveno drugače od sistema dodatnih ambulant, v katerih se pacient praviloma opredeli na ambulanto in ne na konkretnega zdravnika. Zdravstveni bon bi mu dal več izbire, hkrati pa bi ZZZS prisilil, da za posameznika dejansko poišče izvajalca.
Bon sam po sebi ne ustvari novih zdravnikov
Predlog zveni privlačno, vendar odpira pomembno težavo. Če je zdravnikov premalo, bon njihovega števila ne bo povečal. Lahko bi le prerazporedil paciente med javne zavode, koncesionarje in zasebnike. Odločilno bo zato, ali bi bil zasebni zdravnik bon dolžan sprejeti, koliko pacientov bi lahko prevzel in kako bi mu ZZZS storitve plačeval. Prav tako še ni jasno, ali bi imel bon določeno vrednost ali pa bi zasebnik vse storitve obračunaval neposredno zdravstveni blagajni. Pomembna je tudi kontinuiteta zdravljenja. Osebni zdravnik ni le nekdo, ki izda recept, temveč človek, ki pozna pacientovo zdravstveno zgodovino. Zato mora zakon jasno urediti prenos dokumentacije, nadomeščanje zdravnika in odgovornost za dolgotrajno spremljanje bolnika.
Čakalne dobe bi dobile trdnejše meje
Resnica predlaga tudi najdaljše zakonsko dovoljene čakalne dobe: do 24 ur za nujno obravnavo, 15 dni za stopnjo zelo hitro, 60 dni za hitro in 120 dni za redno. Če pacient termina ne bi dobil pravočasno, bi mu tako imenovani aktivni navigator samodejno poiskal tri izvajalce z najkrajšo čakalno dobo. To bi bilo pomembno predvsem za starejše in bolne, ki danes pogosto sami kličejo od ustanove do ustanove ter iščejo prost termin. Toda tudi tukaj velja podobno opozorilo: krajša čakalna doba, zapisana v zakonu, še ne pomeni, da ima sistem dovolj osebja in prostorov za njeno spoštovanje.
Ostrejša meja med javnim in zasebnim
Predlog posega tudi v eno najbolj občutljivih področij slovenskega zdravstva. Resnica želi preprečiti, da bi pacient pri istem izvajalcu v javni vrsti čakal več mesecev, kot samoplačnik pa bi bil obravnavan skoraj takoj. Javna in samoplačniška dejavnost bi morali biti časovno, prostorsko in organizacijsko jasno ločeni. Uporaba javnih aparatov in prostorov za zasebne storitve bi se nadzirala ter obračunavala po polni lastni ceni. Zdravstveni delavci bi lahko dodatno delali samo znotraj javne zdravstvene mreže, za to delo pa bi morali biti bolje plačani. Delo nad 48 urami na teden, vendar največ do 72 ur, bi bilo mogoče le s prostovoljno pisno privolitvijo zaposlenega.
Velika obljuba, pred katero stojijo težka vprašanja
Predlog lahko ljudem brez zdravnika ponudi konkretnejšo pravico in več izbire. Hkrati bi državo prisilil, da neha zgolj objavljati sezname ambulant ter začne aktivno iskati rešitev za vsakega zavarovanca. Toda zdravstveni bon bo resnična rešitev le, če bodo jasno določeni financiranje, obveznosti izvajalcev in nadzor. V nasprotnem primeru lahko postane zgolj še en dokument v rokah pacienta, ki bo z njim znova trkal na zaprta vrata. Za zdaj gre šele za zakonski predlog, ki mora skozi parlamentarno obravnavo. Razprava pa bo pokazala, ali je zdravstveni bon začetek drugačnega sistema ali le politično privlačna rešitev za težavo, ki je veliko globlja od enega zakona.
Pripravil: I.M.
Vir: Facebook,
