Robert Golob ukinja ‘influencerje’?!

VPLIVNOST POD POVEČALOM: NOV ZAKON O MEDIJIH – KAOS ALI REŠITEV?

LJUBLJANA – Če smo v preteklosti mislili, da so slovenski vplivneži le sodobni “estradniki”, ki svoj vsakdan dokumentirajo za množice na družbenih omrežjih, se po novem zakonu o medijih zdi, da država nanje gleda kot na nekaj precej bolj nevarnega. Zakon, ki želi vplivneže obravnavati kot medije, odpira toliko vprašanj, da bi bilo lažje našteti, česa sploh ne regulira.

Ključni poudarki zakona – kje je logika?

Po predlogu novega Zakona o medijih bodo morali vplivneži – torej posamezniki, ki ustvarjajo vsebine za javnost – pridobiti status medija in se vpisati v razvid. Na prvi pogled morda ne zveni kot težava, dokler ne naletimo na 25. člen, ki uvaja popolno nezdružljivost oglaševalske in medijske dejavnosti. Ja, prav ste prebrali – vplivneži, katerih poslovni model temelji na oglaševanju, bodo postavljeni pred izbiro: ali ustvarjajo vsebine ali oglašujejo. Kaj to pomeni? Kratko in jedrnato – poslovni model, kakršnega poznamo, bi lahko postal zgodovina.

Ampak zakaj bi to veljalo le za vplivneže? Po tem členu bi se morali pod vprašaj postaviti tudi veliki slovenski mediji, ki že desetletja izvajajo oglaševalske dejavnosti – od prikritih oglasov do organizacije dogodkov in ustvarjanja poslovnih publikacij za velike korporacije. Če bi zakon dobesedno uveljavili, bi bili prepovedani praktično vsi mediji, ki danes delujejo v Sloveniji, vključno s komercialnimi televizijami in spletnimi portali.

Realnost slovenskega medijskega prostora

Slovenija je trg, ki je, roko na srce, majhen – zelo majhen. Mediji že dolgo ne živijo več zgolj od naročnin in prodaje tiskanih izvodov, saj se finančna stabilnost opira na oglaševanje. Enako velja za vplivneže, ki s sodelovanji z blagovnimi znamkami ustvarjajo svoje prihodke. Če bi želela vlada popolnoma ločiti medijsko in oglaševalsko dejavnost, bi to pomenilo, da bi morala hkrati zagotoviti alternativne vire financiranja. A teh ni. Kje bi se torej končalo? Najverjetneje pri propadu manjših medijev, ki že zdaj komaj držijo glavo nad vodo.

Imate težave z zobmi? To so ordinacije, ki vas sprejmejo takoj

Zobobol ne čaka. In tudi vi ne bi smeli! V času, ko so čakalne dobe v zobozdravstvu vse daljše, obstajajo rešitve, ki vam omogočajo hitro, strokovno in nebolečo obravnavo - brez čakanja in bre

Spomnimo se, da večina komercialnih televizij redno oglašuje – bodisi prikrito bodisi odkrito. Ali lahko zamislite televizijo, ki ne bi promovirala svojega glavnega oglaševalca? Na primer, tradicionalno decembrsko oglaševanje novoletnega lota ali trgovskih centrov? Jan Macarol, medijski poznavalec, je o tem zapisal: “Medijska dejavnost je v sodobnem svetu neločljivo prepletena z oglaševalsko dejavnostjo. Tak bedast zakon lahko napiše le nekdo, ki nikoli ni deloval v medijih.” poroča Twitter uporabnik @JMacarolV.

😂 Realna prepoved vplivnežev v Sloveniji 🤣 – in morda tudi praktično vseh medijev, z izjemo RTV.

Po novem Zakonu o medijih se vplivneži, ki ustvarjajo vsebine za javnost, obravnavajo kot mediji in se morajo nemudoma vpisati v razvid. A pozor: če so registrirani za oglaševalsko…

— Jan Macarol (@JMacarolV) January 1, 2025

Vplivneži kot mediji? Praksa ali absurd?

Zakon skuša vplivneže obravnavati kot enakovredne klasičnim medijem, a pri tem očitno spregleda, da se narava njihovega dela bistveno razlikuje. Medtem ko tradicionalni mediji opravljajo funkcijo obveščanja javnosti, so vplivneži v večini primerov osebne blagovne znamke, katerih vsebine pogosto služijo zabavi, motivaciji ali promociji življenjskega sloga. Pričakovati od njih, da bodo sledili strogim pravilom, ki veljajo za klasične medije, je kot zahtevati, da se gostinec registrira kot farmacevt, ker v svoji restavraciji prodaja kamilični čaj.

Ob tem velja omeniti še, da je terminologija zakona – no, recimo temu po domače – rahlo zmedena. Kako natančno bo zakonodajalec ločil med vplivnežem, ki zgolj dokumentira svoj osebni življenjski slog, in tistim, ki dejansko ustvarja vsebine z namenom informiranja? Bodo kriteriji subjektivni? Se odpira prostor za zlorabe? Ali bomo dočakali situacijo, ko bo vplivnež, ki deli recepte za peko piškotov, kaznovan, ker ni vpisan v razvid?

Posledice za slovensko sceno

• 1. Majhni mediji pod pritiskom: Zakon bi lahko finančno uničil manjše medije, ki so že zdaj odvisni od “stranskih” poslov, kot so sponzorirani članki ali dogodki.
• 2. Ukinitev vplivnežev: Vplivneži, ki ne bi mogli več izvajati oglaševalskih dejavnosti, bi izgubili ključni vir dohodka. Alternativa? Verjetno slovo od scene.
• 3. Centralizacija medijskega prostora: Veliki mediji bi zaradi svojih virov in pravne podpore lažje obšli zakon, kar bi ustvarilo še večji prepad med velikimi in majhnimi igralci.

Alternativni predlogi: Kaj bi resnično pomagalo?

Namesto da zakon skuša regulirati vse in vsepovsod, bi bilo smiselno:

• Spodbujati preglednost: Jasna pravila označevanja oglasov bi lahko povečala zaupanje javnosti brez nepotrebnega posega v poslovne modele.
• Podpreti neodvisne ustvarjalce: Subvencije, davčne olajšave ali podobni ukrepi bi lahko pomagali vplivnežem in manjšim medijem preživeti.
• Izboljšati nadzor velikih igralcev: Regulacija bi morala biti usmerjena v velike medije, ki imajo največji vpliv na javno mnenje, ne pa na posameznike, ki delijo videe o domači peki kruha.

Zakon kot simptom ali rešitev?

Predlog Zakona o medijih morda na prvi pogled deluje kot urejanje kaosa v medijskem prostoru, a v resnici deluje bolj kot simptom nesposobnosti razumevanja sodobnega medijskega ekosistema. Bo zakon dejansko uveljavljen v tej obliki? Trenutno kaže, da ne. Toda škoda, ki jo povzroča že sama diskusija, je neizmerljiva – negotovost, strah in nejasnost so ravno tisto, kar slovenski medijski prostor najmanj potrebuje.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www