Rokometaš Miha Zarabec: »V življenju se ti vedno vse poplača«
Miha Zarabec je tisti mladenič, ki je pridobil naziv najboljšega rokometaša minule sezone v slovenski prvi ligi. Trebanjec, ki svoj kruh služi v klubu Celje Pivovarna Laško, je star 24 let. Kariero je začel v domačem Trebnjem, ki je zadnja leta prava valilnica vrhunskih rokometašev. Kljub temu da mu zaradi treningov v Celju ne ostaja veliko časa, pa si je vzel čas za pogovor z nami.
Čestitke za osvojeni naziv najboljši rokometaš minute sezone. Kaj vam ta naziv pomeni?
Hvala za čestitke. Povedati moram, da je ta naziv dokaz mojega in našega dobrega dela. V življenju se ti vedno vse poplača, vsak trening, vsak trud. Seveda pa je rokomet ekipni šport, tako da če lansko sezono ne bi osvojili naslova državnih prvakov, potem mi tudi naziv najboljšega igralca ne bi pomenil veliko.
Kdo vas je navdušil za rokomet in kakšni so bili začetki?
Za rokomet me je navdušila družina, oče je trener še danes, mama pa je bila tista, ki mi je kupila prvo žogo. In če se lahko pošalim … Sestrini komentarji pa so me pripeljali do tega, kar sem danes.
Trebnje je prava valilnica rokometnih talentov. Zares je zanimivo, da iz tako majhnega kraja prihaja tako veliko dobrih rokometašev. Kdo ima zasluge za to? Najbrž je to plod dolgoletnega, načrtovanega dela?
Vsi v Sloveniji dobro vedo, da največji talenti prihajajo iz trebanjske rokometne šole. Že preden sem začel trenirati rokomet, se je veliko delalo na individualnih sposobnostih, predvsem motoriki. To se vsem nam pozna še danes. Čeprav smo vsi Trebanjci nižje rasti, pa imamo razvite motorične in taktične sposobnosti. Vsako leto izstopa kar nekaj posameznikov iz naše šole in prepričan sem, da bo še kar nekaj časa tako. Vse pohvale trenerjem, ki so in še vedno učijo mlajše, vsekakor brez njihovega znanja in vaj ne bi prišli tako daleč.
Od kod črpate motivacijo za treninge?
Motivacije za trening nikoli ne zmanjka. Trening je tisti glavni razlog, da si na tekmi dober. Vse, kar treniraš na treningu, ti ostane v glavi in potem je seveda na tekmi vse lažje. Je pa res, da sem sam bolj motiviran za tekme kot za treninge, ker vse pogosteje opažam, da je veliko »trening« igralcev, kar pomeni, da so boljši na treningih kot pa na tekmah.
Kakšna je primerjava med treningi v ekipi Celje Pivovarne Laško in reprezentanci?
Vsak trener ima svoj način delovanja in treningov. Se pa treningi razlikujejo zlasti v tem, da imaš v reprezentanci manjše časovno obdobje treningov in moraš v tem obdobju natrenirati vsak element igre, v klubu pa imamo več časa za vse to.
Seveda nas in bralce zanima vaša izkušnja iz olimpijskih iger v Riu. Kako bi opisali to izkušnjo?
Olimpijske igre so sanje vsakega športnika in moram povedati, da je ta izkušnja res nepozabna. Šele, ko prideš domov in vidiš vso podporo, ki si jo imel, potem se zaveš, koliko v resnici štejejo olimpijske igre – tudi če nisi osvojil medalje.
Se vam zdi, da bi kot ekipa lahko dosegli še več?
Vsekakor sem prepričan, da smo bili sposobni doseči veliko več, vendar takšen pač je šport. Ena tekma, en dan je odločal o vsem in mi smo na tem preizkusu padli. Kaj je bil razlog, je zdaj prepozno govoriti, vendar upam, da bo v življenju še priložnost za tak uspeh in takrat moramo biti še bolj pripravljeni. V življenju vsi govorijo, da bo kmalu spet nova priložnost za boljši rezultat. Vendar se s tem ne strinjam povsem, take priložnosti ne dobiš kar vsak dan, vsako leto. In zato moramo zgrabiti vsako priložnost, pa če je to občinsko prvenstvo, državno ali pa evropsko. Vsak trud se poplača. Na vsako priložnost, ki se ti ponudi, moraš biti kar najbolje pripravljen in jo zgrabiti z obema rokama.
Ste imeli v Riu čas tudi za kakšne oglede?
Nekaj časa za to je bilo zadnji dan pred odhodom, tako da smo s soigralci malo odpotovali v center Ria. Vsekakor bi mi bilo žal, če si ne bi ogledali znamenitosti.
Kako poteka vaš običajni dan?
Dan se začne z zajtrkom okoli 7.30, potem sledi prvi trening, kosilo, malo počitka, nato pa že drugi trening. Temu ponavadi sledijo kakšne terapije v klubu, večerja in počitek. Pri takem ritmu, kot ga imamo v Celju, je pomembno, da se dovolj regeneriramo, zato je počitek zelo pomemben.
Vidimo, da imate močno podporo domačega okolja pri športni poti. Pripravili so vam tudi sprejem po vrnitvi iz Ria. Tudi trebanjski župan je sprejel vas in navijače. Kdo vam na športni poti najbolj stoji ob strani?
To pa je vprašanje, na katerega res vedno z veseljem odgovarjam. Podpore imam ogromno, s strani družine, prijateljev, trenerja, kluba … To je ena najpomembnejših stvari pri doseganju rezultata in na vse to sem izredno ponosen. Zahvaljujem se tudi županu, da si je vzel čas in povabil ne samo mene, pač pa tudi trebanjske navijače, ki so potovali v Rio. Upam, da si bo kdaj vzel čas tudi za ogled kakšne rokometne tekme.
Kako preživljate prosti čas? Kako se zabavate?
V klubu nam ne manjka zabave, med sabo smo res vsi povezani in se veliko družimo, kar je pomembno za ekipo. Če bi bilo po moje, bi imeli še več skupnih druženj in zabave, na primer igranje paintballa in podobno.
Ima kateri od rokometašev pomembno vlogo pri vaši igri, je kateri od njih vaš vzornik?
Vsak od najboljših rokometašev je zame po svoje idol. Vsak ima neko vrlino, od katere se lahko kaj naučiš. Težko je izpostaviti kakšnega posameznika.
Kakšni so nadaljnji načrti za kariero? Se spogledujete s tujino?
Za zdaj sem še vezan na Celje, tako da o tem še ne razmišljam, vsekakor pa so sanje, da se enkrat preizkusim v tujini. Prepričan sem, da bo vsak naslednji korak, ki ga bom naredil, premišljen in pravilen.
Kje se vidite čez 20 let?
Nisem se še odločil, ali se bom čez 20 let ukvarjal z rokometom, morda v kakšni trenerski vlogi, ali pa bom vse skupaj pustil in se odločil za kakšen drug projekt. Pustimo času čas.
Pripravila: P. U., uredila M. S.
Želimo vam obilo športnih uspehov še naprej in se zahvaljujemo za pogovor.
