Slovenija bi lahko bila večja – a Slovenci so se odločili drugače – Kje bi bila danes meja?
Na današnji dan, 10. oktobra, mineva natanko 105 let od koroškega plebiscita – zgodovinskega trenutka, ki je odločil, kje bo potekala meja med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Za mnoge Slovence je bil to žalosten dan. Večina nekdanje slovenske Koroške je po volji ljudstva pristala v Avstriji. A v eni majhni vasi, tik ob meji, se s tem niso mogli sprijazniti. Libeliče so imele svoj načrt – in svoje srce.
Leto 1919. Svet se še vedno pobira po grozotah prve svetovne vojne. V francoskem Saint Germainu svetovne sile določijo, da bodo o meji na Koroškem odločali kar prebivalci sami. Zamisel se zdi pravična, a v praksi je bilo drugače. Slovenci in Nemci so na tem območju živeli drug z drugim stoletja, jeziki in kulture so se prepletali. Ko je napočil dan glasovanja – 10. oktober 1920 – so se ljudje razdelili.
Rezultati so bili za Slovence grenki: približno 60 odstotkov volivcev je glasovalo za Avstrijo, 40 za Kraljevino SHS. Zaradi izida v t. i. coni A glasovanje v coni B sploh ni bilo izvedeno. Tako so tudi nekatere občine, kjer so ljudje večinsko glasovali za Slovenijo, kljub temu končale pod Avstrijo.
Ko se ljudje niso hoteli ukloniti
Med temi kraji so bile tudi Libeliče. Vasica, stisnjena med griče in gozdove, kjer je večina ljudi govorila slovensko, pela slovenske pesmi in molila v slovenskem jeziku. Tam je 57 odstotkov volivcev izreklo pripadnost Kraljevini SHS. A po uradni odločitvi je vas pripadla Avstriji.
Libeličani se s tem niso sprijaznili. Ko so avstrijske oblasti postavile mejnike in pripeljale vojake, so domačini ponoči vzeli lopate in mejnike prestavili nazaj – tja, kamor so sami menili, da sodi meja. Ni šlo le za nekaj kamnov. Šlo je za ponos, identiteto in pripadnost narodu, ki ga niso hoteli zatajiti.
Tri imena, ena ideja
Njihov glas se je kmalu razširil. Duhovnik Anton Vogrinec, učitelj in soustanovitelj ravenske gimnazije Janko Gačnik ter Rudolf Mencin so začeli iskati pravico. Pisali so, govorili, prepričevali. Njihove prošnje so dosegle celo Beograd. In po dveh letih vztrajnosti so jih končno slišali.
Leta 1922 je razmejitvena komisija v Mariboru odločila, da bo meja potekala tako, kot so želeli Libeličani. Vas se je vrnila domov – v Slovenijo.
Zmagala je volja, ne orožje
Ni šlo brez solz. Nekateri, tisti, ki so glasovali za Avstrijo, so se preselili čez mejo. A večina je ostala. Ne zato, ker bi šlo za preprost spor o meji, ampak zato, ker so verjeli, da domovina ni samo črta na zemljevidu, temveč nekaj, kar nosiš v srcu.
Zgodba, ki še danes navdihuje
Libeliče so danes mirna vasica, obdana z zelenimi polji in hribi, a njihov duh ostaja velik. Spomin na trmo in pogum prednikov se ohranja v zgodbah, pesmih in praznovanjih. Ko danes mineva 105 let od tistega plebiscita, se spomnimo, da so prav navadni ljudje, s preprostimi besedami in dejanji, pisali največje zgodbe slovenske zgodovine.
Libeličani so dokazali, da tudi najmanjša vas lahko spremeni tok zgodovine. In da moč naroda ni v orožju, temveč v volji, ljubezni do doma in trdnem prepričanju, da pravica včasih raste iz najbolj preprostih src.
Pripravil: I.M.
Vir: Wikipedija
