• C Novo mesto
  • 20:08
  • Sob, 10.04.2021

Šokirana pacientka iz UKC-ja: „To ni več normalno!“

Zapis objavljamo v celoti.

MARIBOR – Zdravstveni delavci imajo v minulega pol leta še več dela. Ukrepi zaradi COVID-19 terjajo svoj davek. Kljub temu pa spodnje izkušnje ne opravičujejo vedenja, o katerem se je na Facebooku razpisala ena od bolnic, ki je pred dnevi v UKC Maribor iskala pomoč. Zapis objavljamo v celoti.

„**Preden začnem, bi samo izpostavila dve stvari. Slike so priložene le kot dokazilo, identitete oseb so prekrite. In drugo, sem oseba, ki verjame v koronavirus in ne rada pljuvam po zdravstvu, saj sem od njega zaradi svojih kroničnih bolezni odvisna ampak tokrat je bilo pa zares preveč, da sem se odločila o tem javno tudi spregovoriti.**

**V zadnjih 9 mesecih sem zaradi bolezni obiskala precej bolnišnic. UKC Ljubljana, Splošna bolnišnica Ptuj, ordinacije v Kamnici, bolnico v Domžalah, itd. In moram pohvaliti prav vse te ustanove s strani svojih izkušenj – kljub pandemiji so hitri in previdni postopki, osebje je zelo prijazno in profesionalno. V glavnem, kapo dol. Ampak največ svojega zdravljenja preživljam v UKC Maribor, nad katerim sem skozi leta, vedno bolj razočarana. No, potem se osredotočimo na izkušnjo, ki se je zgodila 3 dni nazaj.**

Ob okoli 18.00 ure popoldan se mi je izpahnilo levo koleno (še nikoli prej poškodovano), zato sem takoj odšla v bolnico na urgenco. Na COVID točki zunaj ni bilo nikogar, zato smo počakali pred vhodom, da nas sestra povabi noter. Moja sestra je bila moja opora za hojo in takoj ob vstopu so mi povedali, da sestra ne sme biti zraven. Kar sem razumela, zato sem ji povedala, naj gre domov. Ob izmerjeni temperaturi in izpolnjenim vprašalnikom, me je sestra prijazno pospremila do sprejema, kjer sta čakala še dva pacienta. Ker sem težko stala je sestra prosila, da bi me hitreje sprejeli. V sprejemu so le grdo odgovorili – ”Nimam časa, bo že počakala”. Nisem se želela prepirati, zato sem se odločila počakati. Ob sprejemu so mi povedali, da bo ”kakšno urco” za počakati. Kar me seveda ne začudi, saj sem vedno čakala precej časa na prejšnjih obiskih urgence. Le upala sem, da bo tokrat hitreje, saj nisem želela biti v pregreti in natrpani bolnišnici predolgo časa, saj je moje zdravje zaradi bolezni tako ogroženo.

No, v čakalnici nas je bilo skozi čas vedno več in več. Nekaj, kaj me je zelo zmotilo je to, da smo na oddelku za poškodbe imeli tudi paciente, ki niso bili poškodovani ampak bolni. Koliko vem iz svojih izkušenj, so bolni ljudje ločeni od poškodovancev. Držala sem se distance, nosila masko (aja, nad nošenjem maske se ne pritožujem. Jo nosim že leta). V čakalnici je bilo enih dobrih 5 primerkov, ki sploh maske niso imeli in so v prazno kašljali in se še norčevali, da imajo koronavirus. Tukaj se moje potrpljenje do takšnih ljudi zaključi. A nihče ni nič ukrepal, žal. Čeprav so mimo nas hodili tako varnostniki, kot policaji.

So minile ure in ure, čakalnica vedno bolj polna in nobenega sledu o nobeni medicinski sestri ali zdravnika. V UKC Maribor sem vstopila ob 18.30 uri. Ljudje v čakalnici so vse bolj postajali nestrpni. Stokali od bolečin, se jezili, poslušali smo kričanje otroka v bolečinah. Nikamor se pa ni premaknilo popolnoma nič. Med seboj smo starejši in mlajši že postali prijatelji. No, končno sem bila ob 21.45 uri poklicana v ambulanto. Ampak v ambulanti me niso niti vprašali kaj me muči. Potisnili so mi napotnico v roko in mi povedali, naj grem na RTG. 3 ure čakanja za en papir? Dobro. Se odpravim na RTG oddelek, kjer je tudi tam čakalna vrsta. Čez čas me je sprejel flegmatičen zdravnik, kateri me je zaznamoval kot ”ti” in ne ”vi”. Še naprej me je spraševal ”a si ziher, da nisi noseča?”, ko sem mu že takoj povedala da nisem (to je protokol vprašati žensko pri RTG slikanju). Kako si lahko to zdravnik sploh dovoli govoriti?

Po RTG-ju kolena sem že bila na 10% baterije in prosila očeta, naj pride počasi v bolnico, saj sem mislila da bom sedaj ob opravljenih slikah le prej sprejeta. NAPAKA. Med čakanjem sva z očetom ugotovila, da so od travmatološkega oddelka vse do urgence popolnoma prazne posode za razkuževanje rok in da so zaklenjena vsa stranišča za paciente, le eden moški je bil odklenjen. Na to stranišče so hodili vsi, sproti se ni popolnoma nič razkuževalo. Ob 23.00 uri sem bila poklicana v ambulanto. Pričakala me je zdravnica, katera je hkrati ob obratovanju mene in drugih še šivala razmesarjeno roko. V naprej je imela napisane recepte Naklofena in ni opravila nobenega pravega pregleda kolena. No, samo z očmi je bil opravljen pregled. Naročila je longeto 3 tedne in mi povedala, naj počakam pred mavčarno. Tudi tam je bila čakalna vrsta. Čakali smo pacienti z izpahom kolena, zlomljenim gležnjem in zlomljenim prstom. Sestra nas je prišla obvestiti, da bo ”malo” za počakati.

Med čakanjem smo videli ” prijazno gostoljubnost” osebja iz OP bloka, ki so grdo dobesedno nagnali mlado mamico iz postelje, katera je izgubila zavest zaradi skrbi nad sinčkom, ki je imel poškodbo glave. Zakaj? Ker je poklicala moža, da pride ponj. Besede tega zdravnika me še zdaj razjezijo – ”Očitno ji že ni slabo, če lahko tipka po telefonu. Izginite dol s postelje, ne rabimo takšnih kot ste vi, da ležijo na naših nosilih, ker ste v napoto”. Katastrofa. Saj se pa gospa ni prišla sončiti na nosila.

Naj vam povem, da sem skoraj do 1.00 čakala na svojo longeto. Ni mi bilo jasno, kako je to možno? Nakar smo ugotovili, da je v VSEH ambulantah urgence UKC Maribor delal le en zdravnik. A sem pred sprejemom na oglasni deski opazila seznam zdravnikov, ki so zaposleni na urgenci, dolg 3 strani. Torej, kje so bili vsi ti zdravniki? Kako si lahko v času pandemije privoščimo tako dolgo čakati na sprejem, če je možnost prenosa okužbe v bolnišnici visoko nevarna? Aja, pa če želite priti v UKC malo na obisk, so na koncu urgence odklenjena vrata nasproti ORL oddelka (v njih je visel ključ, tako da je praktično lahko vsak vstopi noter). Kako zdaj mi vemo, da skozi ta vrata ni vstopil en okužen obiskovalec?

Moje čakanje na urgenci je bilo dolgo 6 ur in 30 minut. Razumem, da je pritisk visok zaradi koronavirusa ampak zato se zdravstveni režim ne sme ustaviti. Ne smejo se dogajati primeri, takšni kot so se zgodili meni – moj osebni zdravnik ne dela normalno še danes od marca 2020. Moj endokrinološki pregled, na katerega sem čakala od septembra 2019 je bil junija odpovedan 24 ur pred pregledom. Če lahko po svetu zdravstvo funkcionira, lahko tudi tukaj. Prosim. Videla in slišala sem veliko stvari tisti dan in skrajni čas je če, da se zresnite. Ni se to dogajalo samo sedaj v času koronavirusa. To se dogaja že leta. In čas je, da ukrepate in naredite spremembe.

To ni več normalno.“

Pripravil: Nadlani.si