Srečala je brezdomca in umirajočega dojenčka – njeno življenje ni bilo nikoli več enako
Včasih človeka ne spremenijo veliki dogodki, temveč srečanja z ljudmi, ki jih nikoli ne pozabiš.
Ko danes Kaja Rukav govori o prostovoljstvu, ne govori o priznanjih, projektih ali številkah. Govori o obrazih. O ljudeh. O zgodbah, ki jih nosi s seboj že leta.
Med njimi sta tudi zgodbi brezdomca Elia in dojenčka Lamina. Dve življenji, dve povsem različni usodi in dve izkušnji, ki sta jo naučili, kaj pomoč sočloveku v resnici pomeni.
»Nekatere ljudi srečaš samo enkrat, pa ti spremenijo pogled na življenje.«
Elio: človek, ki ga je družba skoraj pozabila
Ko ljudje slišimo besedo brezdomec, si pogosto ustvarimo podobo človeka, mimo katerega hitimo brez pogleda.
Kaja danes priznava, da je bilo tudi zanjo delo z brezdomci ena največjih življenjskih lekcij.
Med številnimi ljudmi, ki jih je srečala, ji je posebej ostal v spominu Elio.
Ni si zapomnila predvsem njegove stiske, temveč njegovo dostojanstvo.
Kljub temu da je izgubil dom, varnost in marsikaj, kar večina ljudi jemlje za samoumevno, je ostal človek z zgodbami, spomini in željami.
»Takrat sem dojela, kako hitro lahko družba človeka označi in kako redko ga zares poslušamo.«
Elio ji je pokazal, da brezdomstvo ni identiteta človeka. Je življenjska okoliščina.
Za številnimi ljudmi na ulici se skrivajo zgodbe, ki jih večina nikoli ne sliši.
»Pogosto ne potrebujejo najprej denarja. Potrebujejo občutek, da jih nekdo vidi.«
Lamin: deček, ki ga ni mogla pozabiti
Na drugem koncu sveta, v Gambiji, jo je čakala druga zgodba.
Zgodba dojenčka Lamina.
Bil je eden izmed otrok, ki so se znašli v izjemno težki zdravstveni situaciji. Takšni, kjer je meja med upanjem in obupom pogosto zelo tanka.
Kaja se še danes spominja občutka nemoči.
V Evropi bi bila številna zdravstvena pomoč dostopna skoraj samoumevno. V Gambiji pa lahko že osnovni zdravstveni poseg pomeni razliko med življenjem in smrtjo.
Laminova zgodba je bila ena tistih, ki jih človek nosi s seboj še dolgo po vrnitvi domov.
»Nekatere zgodbe ostanejo v srcu za vedno.«
Prav zaradi otrok, kot je bil Lamin, danes še močneje verjame, da humanitarnost ni nekaj oddaljenega ali abstraktnega.
Je odločitev, da ne ostaneš ravnodušen.
Otroci, ki so jo naučili največ
Delo z otroki je pomemben del njenega življenja že vrsto let.
Kot šolska svetovalna delavka se vsakodnevno srečuje z mladimi, ki odraščajo v različnih okoliščinah. Nekateri imajo močno podporo doma, drugi se spopadajo s stiskami, ki jih njihovi vrstniki sploh ne opazijo.
Prav zato verjame, da je včasih največja pomoč preprosto to, da otroku nekdo nameni čas.
»Vsak otrok potrebuje občutek, da je viden, slišan in sprejet.«
Tudi v Gambiji je med otroki našla nekaj, kar jo je globoko ganilo.
Kljub pomanjkanju, boleznim in težkim življenjskim razmeram so mnogi ohranili neverjetno veselje do življenja.
Njihovi nasmehi so jo spremljali še dolgo po vrnitvi v Slovenijo.
Ko ugotoviš, da ne moreš rešiti vseh
Ena najtežjih lekcij prostovoljstva je po njenih besedah spoznanje, da ne moreš pomagati vsem.
Na začetku jo je to močno obremenjevalo.
Želela je rešiti vsako težavo, pomagati vsakemu človeku in spremeniti vsako krivico, ki jo je videla.
Z leti pa je ugotovila, da to ni mogoče.
»Naučila sem se, da ni treba spremeniti celega sveta.«
Danes verjame, da se največje spremembe pogosto zgodijo takrat, ko pomagaš enemu človeku.
Ena družina.
En otrok.
En brezdomec.
En sam pogovor.
Kaj ji je dalo prostovoljstvo?
Če bi jo vprašali, kaj ji je vsa leta prostovoljstva prinesla, bi verjetno marsikdo pričakoval odgovor o dosežkih ali uspešnih projektih.
A Kaja odgovarja drugače.
Pravi, da ji je prostovoljstvo prineslo predvsem ponižnost.
Pokazalo ji je, kako različna so lahko življenja ljudi.
Naučilo jo je poslušati.
Naučilo jo je, da sočutje ni šibkost, temveč moč.
In naučilo jo je, da človek včasih naredi največ takrat, ko je preprosto prisoten.
»Največkrat človeku ne spremenimo sveta. Spremenimo pa svet ene osebe. In včasih je prav to največ, kar lahko naredimo.«
Morda prav zato zgodbe Elia, Lamina in številnih drugih ljudi ostajajo z njo še danes.
Ne kot spomini na težke trenutke.
Temveč kot opomnik, zakaj dobrota še vedno šteje.
Pripravil: N. Z.
Vir: Kaja Rukav
