Tereza se poslavlja. Šokantna pika na i neponovljivi karieri
Tereza se poslavlja z novico, ki je kot strela z jasnega zadela glasbeni svet in v hipu razprodala splitski Stari plac, kjer bo ta neuničljiva ikona pri svojih 88 letih odpela zadnje tone svoje veličastne poti. Šokantna potrditev, da gre za nepreklicen umik največje dive hrvaške in jugoslovanske glasbe, je oboževalce pustila v solzah, saj si sveta brez njene eksplozivne energije in dramatičnih interpretacij, ki so zaznamovale več kot pol stoletja, preprosto ne znamo predstavljati. Ko se bo 3. maja v Splitu spustil zastor, ne bo ugasnila le luč na odru, ampak se bo končala era, ki se v zgodovini glasbe ne bo nikoli več ponovila.
Zadnji aplavz za kraljico
Tereza Kesovija se poslavlja z odrov, Split je že razprodan
Split se pripravlja na večer, ki bo zapisan v zgodovino. Mesto pod Marjanom se bo v kratkem poslovilo od ene največjih glasbenih div, kar jih je kdaj rodila Hrvaška in kar jih je poznala nekdanja skupna država. Poslovilni koncert neponovljive Tereze Kesovije na splitskem Starem placu je namreč tudi uradno razprodan do zadnjega kotička. Vzdušje, ki vlada v mestu, napoveduje dogodek, prežet z neopisljivimi čustvi, nostalgijo in tisto posebno vrsto spoštovanja, ki si ga človek prisluži le s šestimi desetletji brezkompromisne predanosti glasbi.
“Koncert hrvaške dive Tereze Kesovije na Starem placu je zdaj tudi uradno razprodan. Veseli me, da bomo imeli 3. maja čast prisluhniti njenemu poslovilnemu koncertu v Splitu,” je na družbenih omrežjih ponosno naznanil tamkajšnji župan Tomislav Šuta. Njegove besede so pospremili posnetki, ki so se dotaknili src tisočev – v njihova domovanja je namreč pokukal trenutek iz Terezine dnevne sobe v Zagrebu, kjer se diva, kljub zavidljivim letom, s kitaristom v rokah in žarom v očeh pripravlja na ta zgodovinski nastop.


Tereza Kesovija
Legenda, ki ne pozna polovičarstva
Tereza Kesovija bo oktobra letos dopolnila 88 let. Številka, ki bi marsikoga ustavila, zanjo predstavlja le nov mejnik, morda tisti zadnji, ko je čas, da se z odra poslovi s tisto dostojanstvenostjo, ki jo premorejo le največji.
Novica o njenem umiku s koncertnih odrov sicer ni prišla čez noč. Že januarja se je začelo šepetati o tem, kje in kdaj bo padel zadnji zastor. A kljub temu, da se ljubitelji njene glasbe na to pripravljajo že mesece, je dejstvo, da se »pika na i« resnično dogaja, sprožilo val ganljivih odzivov po vsem Balkanu.
“Ganljivo do solz. Hvala vam, Tereza, za vsa ta leta, za vse čudovite pesmi, ki ste nam bili dali,” se glasi eden izmed številnih komentarjev pod županovo objavo. Drugi dodajajo: “Odpeto s srcem in dušo, bravo!” To niso le prazne besede; to so zapisi generacij, ki so se ob njenih pesmih, kot sta “Lara’s Theme” iz Dr. Živaga ali nepozabna “Moja posljednja i prva ljubavi”, zaljubljale, jokale in preživljale težke življenjske preizkušnje. Tereza nikoli ni pela le z glasom, ampak z vsako celico svojega telesa, kar je njen zaščitni znak že od leta 1958.
Split in ne rodni Dubrovnik
Mnogi so se spraševali, zakaj se je Tereza odločila svojo kariero skleniti prav v Splitu, namesto v svojem ljubljenem Dubrovniku, kjer so njene korenine in kjer v vasi Lovorno v Konavlih še vedno išče svoj mir. Diva je na to vprašanje odgovorila z iskrenostjo, ki ji je lastna:
“Ljudje Splita so me na nek način oblikovali. Leta in leta sem tam, že od začetka šestdesetih, nastopala na festivalih. In vedno sem bila nagrajena, kar me je motiviralo, da se vsakič znova poglobim – ne samo v melodijo, ampak v vsako besedo pesmi.”
Split zanjo ni le prizorišče; je simbol njenega vzpona. Od prvih nastopov leta 1961 ali 1962, ko je kot mlado dekle s flavto in neverjetnim glasom osvojila občinstvo, do danes, ko se vrača kot absolutna ikona. Spomnimo se samo njenih zmag na Splitskem festivalu s pesmimi, ki so postale ponarodele. Splitčani so jo znali kritizirati, a so jo znali še močneje ljubiti. Ta vzajemna energija, tisti dalmatinski “dišpet”, je tisto, kar jo bo 3. maja držalo pokonci na Starem placu.

Moč, ki premaga bolečino in vojne vihre
Terezina pot ni bila postlana le z rožami. V svoji 60-letni karieri se je soočala z neštetimi zdravstvenimi izzivi, operacijami in osebnimi izgubami. Največji udarec je doživela med domovinsko vojno, ko so ji požgali dom v Konavlih. Takrat je ostala brez vsega, razen brez svojega glasu.
A vsakič se je vrnila – močnejša in bolj ponosna. Pravi, da je njen glas posebna moč, ki ne sme ostati zaprta v njej. To, kar nosim v sebi, je preprosto premočno, da bi zadržala zase,” razlaga s tisto prepoznavno dramatičnostjo v glasu.
Danes na odru ne more več stati brez palice. A če kdo misli, da jo to ovira, se moti. Palica je postala le še en rekvizit njene avtoritete, podobno kot so bili nekoč glamurozni kostumi v pariški Olympii, kjer je v šestdesetih letih očarala Francoze.

Ko zapoje prve tone pesmi, kot sta “Nono, dobri moj nono” ali “Prijatelji stari gdje ste”, občinstvo ne vidi palice, vidi le žensko, ki v sebi nosi ves ogenj sveta. Njen optimizem ostaja neusahljiv. Prepričana je, da je smeh najboljše zdravilo, in prav ta življenjska energija je tisto, kar jo ohranja vitalno pri skoraj 90 letih.
Večne vezi s Slovenijo
Slovenija je imela v Terezini karieri vedno prav posebno mesto. Tudi tukajšnje občinstvo je novico o njenem slovesu sprejelo z mešanimi občutki – žalostjo, ker ne bo več novih koncertov, in hkrati z neizmerno hvaležnostjo za vse, kar je dala. Tereza se je v Ljubljani vedno počutila kot doma, slovenska publika pa je cenila njeno svetovljanskost, ki jo je prinesla iz Pariza, kjer je kot “La bête de scène” (odrska zver) dominirala francoski glasbeni sceni.
Spomnimo se njenih nastopov na slovenski televiziji in koncerta v Cankarjevem domu, kjer je dvorana dihala kot eno. Njen odnos do slovenske publike je bil vedno spoštljiv, skoraj intimen. “Slovenci ste zvesti. Ne pozabljate,” je večkrat poudarila. Mnogi se še spominjajo njenih sodelovanj s slovenskimi glasbeniki in njenega spoštovanja do slovenske besede. In res, tudi v Ljubljani se pripravlja val navdušenja nad njenimi zadnjimi nastopi, saj se vsi zavedajo, da gre za konec ere, ki se ne bo nikoli več ponovila.
Več kot le koncert
Zgodovinski trenutek za generacije
Poslovilni koncert v Splitu ne bo le glasbeni dogodek; bo proslava življenja, ki je bilo v celoti posvečeno umetnosti. Ko bo Tereza stopila na oder Starega placa, s palico v roki in s tisto nepozabno pričesko, se bo čas ustavil. Vsaka beseda bo imela svojo težo, vsak gib roke bo pripovedoval zgodbo o tisočih prepotovanih kilometrih, o aplavzih v Parizu, Moskvi in New Yorku ter o tisti neizmerni ljubezni do občinstva, ki ga nikoli ni pustila na cedilu.
Njen sin Alen in vnukinja sta njena največja podpora v teh dneh, ko se mešajo ponos in zavedanje o koncu neke poti. Tereza Kesovija nas uči, da se leta ne merijo s številkami na papirju, temveč s strastjo, ki jo pustiš za seboj. Njen odhod z odrov bo pustil praznino, ki je ne bo zapolnil nihče drug, saj danes takšnih “div” z veličastnim glasom in še večjim srcem preprosto ne delajo več.
A kot pravi sama v eni svojih pesmi: “I ni me strah…”. Čeprav ne bo več stala pod žarometi velikih odrov, bodo njene pesmi odmevale v dnevnih sobah, v srcih ljudi in v šumenju njenega Jadrana še dolgo po tem, ko bo ugasnila zadnja luč na splitskem Starem placu. Srečno, Tereza. In hvala za vsako noto, ki si nam jo podarila z neusahljivo močjo svoje neponovljive duše. Vaš glas bo ostal večni svetilnik vsem, ki verjamejo v moč prave umetnosti.
Pripravila AK
Viri:
slovenskenovice.delo.si
wikimedia,YouTube
Facebook