To je pogumna Iza: pri komaj šestih letih je zbolela za rakom, danes njena mama sporoča najlepšo novico (FOTO)
Vse se je začelo z majhno bulico v dimljah. Iza je bila takrat stara komaj šest let in pol. Sledile so preiskave, nato pa diagnoza, ki je življenje družine povsem spremenila. Pred njimi so bili meseci kemoterapij, zdravil, kontrol in čakanja na rezultate.
»Stavek, ki ga noben starš ne želi slišati. Rak.«
Društvo Junaki 3. nadstropja v septembru predstavlja zgodbe otrok in njihovih družin, ki so se srečali z rakom. Tokrat so objavili zapis Izine mame, ki se je vrnila dve leti nazaj, v čas, ko se je življenje njihove družine povsem spremenilo.
»Pred dobrima dvema letoma je bila Iza stara šest let in pol. Majhna bulica v dimljah, nekaj preiskav, še nekaj preiskav … in potem stavek, ki ga noben starš ne želi slišati. Rak.«

»Prišli so strah, solze in nešteta vprašanja«
Po diagnozi je sledilo tretje nadstropje Pediatrične klinike in šest mesecev intenzivne kemoterapije. Družinski vsakdan so zamenjali zdravljenje, preiskave in čakanje na naslednji izvid. Izina mama se spominja dni, ko so si želeli samo dobre novice, in noči, ko je bilo težko verjeti, da bo nekoč spet vse drugače.
»Prišli so strah, solze, nešteta vprašanja in šest mesecev intenzivne kemoterapije. Prišli so dnevi, ko smo si želeli samo tega, da bi bil naslednji izvid dober. In noči, ko je bilo najtežje verjeti, da bo nekoč spet vse drugače.«

Iza pa je tudi med zdravljenjem ostajala radovedna in ustvarjalna deklica. Risala je, ustvarjala, se učila, pela in se smejala. Njena mama je zapisala, da je tudi v bolnišnici našla koščke otroštva. »Tudi takrat, ko bi odrasel človek težko našel razlog za nasmeh.«
Tik pred božičem je prišla novica, ki so jo tako čakali
Šest mesecev intenzivnega zdravljenja je Iza zaključila tik pred božičem leta 2024. Za družino je bil to poseben trenutek. »Takrat smo rekli, da je bilo to naše najlepše božično darilo.« A s tem še ni bilo vsega konec.
Sledilo je zdravljenje. Iza je še naprej jemala tablete in hodila na kontrole, družino pa je še vedno spremljal strah. »Še vedno tablete. Še vedno kontrole. Še vedno tisti tihi strah, ki nekje v ozadju nikoli zares ne izgine.« Potem je po dveh letih prišel dan, ko Iza tablet ni več potrebovala.

Danes zjutraj Iza vstane in je samo Iza
Izina mama je v svojem zapisu opisala tudi, kako je videti njihov vsakdan danes. Po vsem, kar so prestali, največ pomenijo ravno stvari, ki so bile nekoč nekaj povsem običajnega.
»Danes zjutraj Iza vstane in je samo Iza. Deklica, ki odrašča. Deklica, ki se smeji. Deklica, ki ustvarja. Deklica, ki ima svoje načrte, svoje želje, svoje male skrbi in velike sanje.«
Mama je priznala, da si je med zdravljenjem želela samo enega dneva, ko ne bi razmišljala o bolezni. Danes takšen dan ima. Zdaj želi gledati naprej, na Izino otroštvo, rojstne dneve, počitnice, šolske dni, prijateljstva, objeme, smeh in vse tiste čisto navadne trenutke, ki so jim nekoč pomenili nekaj povsem drugega.
»Ni ji treba biti borka. Lahko je samo otrok«
Iza je morala že pri tako rosnih letih prestati veliko. Čeprav je skozi vse to postala njihova mala velika junakinja, si njena mama danes želi predvsem, da ji tega ne bi bilo treba več dokazovati.
»Ni ji treba biti pogumna. Ni ji treba biti borka. Ni ji treba biti junakinja. Lahko je samo otrok.«

»Iza je zdrava. Zdravljenja je konec.«
»Danes lahko končno rečemo: Iza je zdrava. Zdravljenja je konec. In pred njo je življenje.«
Društvo Junaki 3. nadstropja je Izi in njeni družini zaželelo nešteto lepih in brezskrbnih dni. Tem željam se pridružujemo tudi v uredništvu Na Dlani.

Vir: Društvo Junaki 3. nadstropja
Pripravil: K. J.