To je še ena Slovenka, ki naj bi ji ukradli dojenčka po porodu: “Zadrogirano z antidepresivi so me poslali domov. Brez pojasnil, brez dokumentov, brez sina!”
V Sloveniji so se v obdobju med letoma 1965 in 1991 (očitno pa tudi kasneje!) začele pojavljati resne obtožbe, da so v porodnišnicah novorojenčke uradno označevali za mrtve.
LJUBLJANA – „Na današnji dan, 18.06.1998, se je rodil moj najstarejši sin. Danes, bi v krogu svoje družine, praznoval 27 let. Takrat se je usoda poigrala drugače. Dne 22.06.1998 so mi rekli, da je umrl. Rekli so mi, da ga mrtvega ne morem videti, ker nisem psihično sposobna. Rekli so mi, da ga bodo oni pokopali po obdukciji. Zadrogirano z antidepresivi so me poslali domov. Brez pojasnil, brez dokumentov, brez sina. Dan po odpustu iz porodnišnice, je k meni prišla patronažna sestra. Želela je vidite mojega sina in mene. Nihče je ni obvestil, da je otrok umrl. Čez nekaj manj kot leto po njegovi smrti, sem prejela vabilo na cepljenje otroka pri enem letu. Tudi na cepilnem centru niso imeli informacije, da je moj sin umrl,“ zapiše svojo zgodbo Petra Tadić Lorbek.
Ustanovili posebno parlamentarno komisijo
V Sloveniji so se v obdobju med letoma 1965 in 1991 (očitno pa tudi kasneje!) začele pojavljati resne obtožbe, da so v porodnišnicah novorojenčke uradno označevali za mrtve – staršem niso dovolili videti trupel, prevzeli so organizacijo pogreba in pogosto izdali nepopolno ali manipulirano dokumentacijo. Prve vidnejše primere je preiskovalna komisija državnega zbora začela resno preučevati konec leta 2024, z osredotočenostjo na porodnišnice v Mariboru, Celju, Novem mestu in Ljubljani. Preiskovalka komisije, Alenka Jeraj, je zaslišala številne matere. Šokantno razkritje je, da je bil na tem območju Jugoslavije sistemsko vzpostavljen »posel z otroki«. Ocenjujejo, da bi bilo dojenčkov, odpeljanih in prodanih naprej, lahko več kot 20 000. Dokazi vključujejo številne prekrite ali nepopolne dokumente o smrti, nedoslednosti pri vzrokih smrti, različne datume, in pogosto popoln izbris iz pogrebnih zapisnikov. Ena priča je celo poročala, da ji je moški v beli halji po rojstvu govoril o možnosti »prodaje« otroka. Zdravniška in patronažna osebja, ki so jih povabili na zaslišanja, običajno trdijo, da so za take primere prvič izvedeli šele iz medijev, pri čemer je novomeški pediater Strojan zanikal, da bi kdaj videl truplo po porodu, in trdi, da za togimi govoricami stoji napačna komunikacija ali administrativne napake. Komisija DZ nadaljuje z zasliševanjem prič, pristavlja pozivanje k odprtju arhivov, DNA-presetavanjem grobov in celovitem pregledu dokumentacije. Prizadevajo si tudi poiskati resnico o usodi teh otrok, mnogi od katerih so že odrasli – ne vedoč, ali živijo ali kje so njihovi grobovi.
Kje je mrliški list?
In potem Petra Tadić Lorbek nadaljuje:
„Nekoliko za tem dogodkom, sem šla na upravno enoto po mrliški list. Rekla mi je, da mi ga ne more izdati, saj ni vpisan. Prosila me je, da počakam, in mi čez pol ure prinesla mrliški list. Ker sem bila takrat precej mlada in neumna, sem vsemu pripisovala administrativno napako. Nakar je minilo nekaj čez 26 let. Pričelo se je vedno bolj naglas govoriti o krajah in prodaji novorojenčkov iz porodnišnic v Sloveniji in tudi na področju celotne nekdanje Jugoslavije. Ker sem imela podobne situacije kot ostale mame, ki so jim novorojenčki domnevno umrli, sem poiskala pomoč. Vso pomoč in podporo, mi je ponudila Simona Š Kalanj in društvo Izgubljeni Otroci Slovenije Javno. Pomagala mi je pridobiti dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je popravljana, prirejena in načrtno zavajujoča. Seveda nisem pridobila svoje odpustnice, sinovih dokumentov o zdravljenju, spremnih dokumentov k obdukciji, grobnega mesta nimajo. In seveda se zaplete tudi pri parafinskem vzorcu. Ravno tega naj bi poplavile fekalije. Vemo, da so spreminjali vse. Spreminjali so datum rojstva, kraj rojstva, spreminjali so tudi starše in le te fiktivno vpisovali, ali pa napisali kar posvojitelje. Zato vsi, ki ste posvojeni, ali pa sumite, da ste posvojeni, prosim, prosim javite se. Posvojitelji so vam povedali kar so menili, da je resnica. Da je recimo mama bila mladoletnica iz Prekmurja, da je bila študentka, katere starši niso vedeli, da je noseča… Zato še enkrat prosim, javite se žalujočim mamam. Vas vse pa, ki ta post berete, vljudno prosim za kakeršnokoli informacijo. Prosim tudi za delitev v čim večjem številu. Tebi moj sin, pa želim vse najboljše, in vse lepo v življenju. Resnično te želim nekoč spoznati in objeti.“
Pripravil: Nadlani.si
Foto: Zajem zaslona
