Uf, ste videli, kaj je Janša naredil včeraj: na prireditvi se je pojavil Kučan (VIDEO)
Na državni proslavi ob 35-letnici Slovenije je najbolj odmeval prizor, ki ga marsikdo ni pričakoval: na velikem platnu so predvajali Milana Kučana z znamenitim stavkom o dovoljenih sanjah in novem dnevu. A prav ob govoru predsednice Nataše Pirc Musar in nastopu Janeza Janše je ta trenutek dobil veliko večjo simbolno težo.
Kučanov posnetek, ki ni bil le spomin
Včerajšnja proslava ob dnevu državnosti bi morala biti večer, ko bi Slovenija za hip pozabila na dnevno politiko. Petintrideset let samostojnosti ni navadna obletnica. To je trenutek, ko se narod spomni, da je nekoč znal stopiti skupaj, čeprav ni mislil enako. Prav zato je bil eden najbolj opaznih prizorov večera toliko bolj pomenljiv: na velikem platnu se je pojavil Milan Kučan in izrekel besede, ki jih Slovenija nosi že od rojstva države: “Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.” Na prvi pogled nič nenavadnega. Kučan je bil prvi predsednik samostojne Slovenije, njegov stavek pa je postal del državne simbolike. Toda v političnem kontekstu včerajšnjega večera ta posnetek ni deloval le kot arhivski vložek. Deloval je kot sporočilo.
Zakaj prav Kučan v Janševem večeru?
Zanimivo, skoraj nenavadno je, da so se organizatorji odločili prikazati Kučana prav na proslavi, na kateri je bil eden od slavnostnih govornikov Janez Janša. Gre za dva obraza, ki že desetletja stojita na nasprotnih straneh slovenske politične zgodbe. Kučan kot simbol kontinuitete nekdanje države, Janša kot eden najvidnejših obrazov osamosvojitvenega tabora in politične desnice. In prav tu je največja ironija večera. Janša ponuja roko levici, dedinji nekdanje države. Pa je bil ravno Kučan, mož iste kontinuitete, tisti, ki je pred petintridesetimi leti na tem trgu sklenil: nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan. Ta prizor je zato presegel arhiv. Postal je ogledalo države, ki še vedno ni povsem razčistila, kako naj pripoveduje svojo zgodbo.
Govor predsednice: začetek spraven, nadaljevanje precej politično
V ta simbolni okvir je stopil tudi govor predsednice Nataše Pirc Musar. Začela je pri temah, kjer bi se lahko srečali skoraj vsi: pri plebiscitu, spravi, dostojnem pokopu posmrtnih ostankov iz prikritih grobišč in odgovornosti do države. To so bile besede, ki sodijo na tak večer. Besede, ki državo dvignejo nad stranke. A nato se je govor premaknil v bolj politične vode. Predsednica je govorila o davkih, šolstvu, medijih, RTV, nevladnih organizacijah in opozarjala vlado pred ukrepi, ki jih sprejmeš zgolj zato, ker jih lahko. Morda je želela govoriti o ustavnih vrednotah in odgovornosti oblasti, toda del javnosti je v tem slišal predvsem politično sporočilo, usmerjeno proti eni strani. Retorika je govorila o povezovanju, vsebina pa je marsikomu zvenela kot očitek aktualni oblasti.
Pučnik, pomlad in tisto, kar nam manjka
Včerajšnji večer je nehote spomnil tudi na Jožeta Pučnika. Danes ga imenujemo oče slovenske pomladi. In prav ta pomlad nam, kot kaže, najbolj primanjkuje. Ne stranka, ne opcija, ne nova parola. Primanjkuje nam tisto stanje duha, ko narod za hip neha šteti, kaj ga loči, in začne gledati, kaj ga lahko drži skupaj. Pučnik je nekoč znal povedati bistvo v nekaj besedah: Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. Danes bi morda potrebovali podobno jasnost. Manj političnih razlag, več domovine. Manj potrebe po tem, kdo si sme lastiti osamosvojitev, in več priznanja, da je bila država dosežek naroda.
Sanje, ki jih morda potrebujemo znova
Kučan na platnu, Janša na odru in predsednica s politično obarvanim govorom so skupaj ustvarili večer, ki ni bil le proslava. Bil je slika Slovenije po 35 letih: ponosne, raznolike, a še vedno razdeljene. Morda je bil prav Kučanov posnetek najbolj pomenljiv trenutek večera, ker nas je spomnil, da so bile sanje nekoč dovoljene vsem. Morda jih ni treba le obujati na proslavah. Morda jih potrebujemo znova. Morda so sanje, ki so nocoj dovoljene, prav te: da bi obe pljučni krili naroda končno zadihali isti zrak.
Pripravil: I.M.
Vir: Facebook, bralka
