Utqiagvik je potonil v zadnji mrak: Začenja se 84 dni dolg maraton sonca
V najsevernejšem ameriškem mestu Utqiagvik na Aljaski so se v nedeljo kazalci na uri ustavili pri trenutku, ki ga prebivalci čakajo vso zimo, a hkrati pomeni konec običajnega ritma dneva in noči. Ob 1.48 po lokalnem času je sonce še zadnjič za kratek čas zdrsnilo pod obzorje. Po vsega 69 minutah se je vrnilo, s tem pa se je uradno začelo obdobje neprekinjenega dneva.
Vse do 2. avgusta, torej naslednjih 84 dni, se sonce v tem kraju ne bo več spustilo pod linijo obzorja. Za nas, ki smo navajeni, da večerni mrak prinese zaslužen počitek, je to skoraj nepredstavljivo. A za približno 4.500 prebivalcev Utqiagvika to ni le zanimiv podatek iz učbenika ali turistična atrakcija, ki bi jo opazovali z varne razdalje.
To je njihova realnost, ki jim popolnoma prevetri vsakdan. Ko sonce neha zahajati, se meje med “danes” in “jutri” zabrišejo. Ura na steni postane le še številka, saj telo ne prejema več naravnega znaka, da je čas za spanje. Življenje v mestu se spremeni v en dolg, neprekinjen ritem, kjer se bivalne navade prilagodijo svetlobi, ki preprosto ne ugasne.
Ta nenavaden ples svetlobe, ki mu pravimo polnočno sonce, je pravzaprav darilo – ali pa morda malce muhasta posledica tega, kako se naša Zemlja drži v vesolju.
Predstavljajte si naš planet kot vrtavko, ki pa ne stoji povsem ravno, ampak se drži malce postrani, nagnjena za dobrih 23 stopinj. In prav ta majhen nagib poskrbi za vso to magijo. Ko se Zemlja na svoji poti okoli Sonca nagne tako, da je severni pol izpostavljen neposrednim žarkom, se zgodi nekaj čudovitega: ne glede na to, kako močno se planet zavrti okoli svoje osi, se arktični krog ne more skriti v senco.
Utqiagvik je v tem času kot nekdo, ki stoji na osvetljenem odru in se nima kam umakniti v zaodrje. Sonce tam ne vzhaja in zahaja; namesto tega le počasi kroži nad glavami prebivalcev, kot bi jih hotelo nadoknaditi za vse tiste teden teme, ki so jih morali preživeti pozimi.
Življenje z ugasnjenim stikalom za temo
Prehod v 84 dni svetlobe prinaša psihološke in biološke izzive. Človeško telo je programirano na cirkadiani ritem, ki ga vodi svetloba. Ko ta postane konstantna, se naravna proizvodnja melatonina – hormona, ki spodbuja spanje – ustavi. Prebivalci Utqiagvika morajo biti zato pri ohranjanju rutine izjemno disciplinirani.
“Zatemnitveni zastori so tukaj osnovna infrastruktura vsakega doma,” pravijo domačini. Tisti, ki si ne morejo privoščiti dragih sistemov za senčenje, okna pogosto prelepijo z aluminijasto folijo ali kartonom. Brez popolne teme v spalnici se telo hitro izčrpa, saj možgani nenehno prejemajo signale, da je čas za aktivnost.
Kljub temu neprekinjena svetloba prinaša tudi val energije. Po dolgi in kruti zimi, ko je mesto preživelo 64 dni v popolni temi (polarna noč), je majski prihod sonca, ki ne zaide, čas za regeneracijo.
To je obdobje intenzivnega lova, popravil na infrastrukturi in druženja na prostem, ne glede na uro na zapestju. Otroci se lahko na igriščih podijo ob polnoči, sosedje pa si čez ograjo klepetajo ob dveh zjutraj, medtem ko sonce sije nanje z enako močjo kot sredi popoldneva.
Izolacija, permafrost in kitolov
Utqiagvik, ki se je do leta 2016 imenoval Barrow, je kraj, kjer so pogoji za življenje med najtežjimi na svetu. Mesto stoji na permafrostu – tleh, ki so trajno zamrznjena do globine več sto metrov.
To pomeni, da v mestu ni klasične kanalizacije pod zemljo; vse cevi tečejo nad površjem v izoliranih boksih, imenovanih “utilidorji“. Gradnja hiš na takšnih tleh zahteva posebne pilote, saj bi toplota zgradbe drugače stopila led pod njo in hiša bi se preprosto ugreznila v blato.
Oskrba mesta
Logistika oskrbe mesta je zgodba zase. Ker v Utqiagvik ne vodi nobena cesta, je mesto popolnoma odvisno od letalskega prometa in poletnih ladijskih pošiljk (barges), ko se arktični led dovolj stopi. To se neposredno odraža v cenah:
- Liter mleka lahko stane krepko čez 4 evre.
- Sveža zelenjava in sadje sta luksuzna dobrina, ki po poti z letalom pogosto izgubita svojo primarno kakovost.
- Galona bencina (približno 3,8 litra) je včasih dražja od večerje v restavraciji s hitro hrano v drugem delu Amerike.
Glavni steber preživetja in kulture ostaja kitolov. Domorodno ljudstvo Iñupiat, ki predstavlja večino prebivalstva, ima posebno dovoljenje za tradicionalni lov na grenlandskega kita. Uspešen lov pomeni hrano za celotno skupnost za več mesecev, neprekinjena majska svetloba pa jim omogoča varnejše in daljše odprave na zaledenelo morje.
Zanimivosti, ki jih morda niste vedeli o vrhu sveta
Da bi si lažje predstavljali življenje v tem ekstremnem okolju, je tukaj še nekaj fascinantnih dejstev:
- Beli medvedi kot sosedje: V Utqiagviku je povsem običajno, da šolski avtobusi pobirajo otroke neposredno pred vrati hiš. Razlog? Beli medvedi. Ti največji kopenski plenilci se pogosto sprehajajo skozi mesto, ko iščejo hrano, zato so prebivalci vedno na preži.
- Ime s pomenom: Utqiagvik v jeziku Iñupiaq pomeni “kraj, kjer se nabirajo snežne sove”. Sove so poleg medvedov in polarnih lisic stalni prebivalci te tundre.
- Vrhunska znanost: Zaradi svoje čiste atmosfere in izoliranosti je Utqiagvik dom enemu najpomembnejših laboratorijev za spremljanje podnebnih sprememb na svetu. Znanstveniki tam že desetletja merijo, kako se naš planet segreva.
Skupnost pred vsem: Ko je ulovljen kit, se celotno mesto ustavi. Meso se razdeli med vse prebivalce, kar je tisočletna tradicija, ki zagotavlja, da nihče ne ostane lačen v dolgih zimskih mesecih.
Odštevanje do 2. avgusta
Čeprav se 84 dni brez sončnega zahoda sliši kot neskončno poletje, se prebivalci zavedajo, da je ta čas dragocen. Narava na Aljaski ne pozna sredine – ali ti daje vse, ali pa ti vse vzame.
Takoj po 2. avgustu se bo sonce znova dotaknilo morske gladine, sprva le za nekaj minut, kot bi hotelo preveriti, ali je svet pod njim še vedno tam.
Nato se bodo dnevi začeli krajšati z neverjetno hitrostjo. V nekaterih obdobjih mesto izgubi tudi do 20 minut dnevne svetlobe na dan, dokler se sredi novembra ne spusti polarna noč. Takrat bodo ti isti ljudje, ki zdaj sredi noči uživajo v soncu, ponovno prižgali svoje luči in čakali na naslednjo majsko nedeljo, ko bo sonce znova zmagalo nad temo.
V nedeljo ob 2.57 zjutraj, ko je sonce v Utqiagviku po svojem zadnjem kratkem premoru znova vzšlo, se je za te ljudi začel najsvetlejši del leta. Luči v mestu so ugasnjene, ne zato, ker bi bila polnoč, ampak ker jih preprosto nihče več ne potrebuje. Svet je znova postal svetel, odprt in poln možnosti, ki jih ponuja neskončen dan.
Pripravila AK
Viri:
National Weather Service,Fox Weather
pixabay.com
YouTube.
