V glavi otroka pozabili 6,6 cm plastike – mama zahtevala 57.000 evrov, razsodba pa …
Pozabljen dren (tj. plastična cevka) v glavi otroka: Kirurška napaka, ki ni ostala brez posledic – a je bila kaznovana z (le?) 33.000 evri
MARIBOR – Nič ni šlo narobe. Dokler je šlo.
Februarja 2021 se je mladoletni bolnik iz severovzhodne Slovenije znašel na nevrokirurški mizi – zaradi možganskega tumorja. Operacija naj bi bila rutinska za izkušeno ekipo mariborskih zdravnikov. A dan po posegu je nekaj ostalo. Dobesedno. V glavi. 6,6 centimetra plastičnega drena (cevke), pozabljenega v operacijski rani, ki je čez mesec dni že povzročal okužbo.
Dva meseca, tri operacije in trajne posledice pozneje, je sodišče presodilo: šlo je za zdravniško napako, odgovornost bolnišnice je nesporna. A ali je 33.000 evrov res primerna odmera za trpljenje, ki je sledilo?
Kaj se je zgodilo? Pregled dogodkov po datumih
Zgodba se je začela 17. februarja 2021 v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Po ugotovitvi, da ima mladoletni pacient tumor v možganih, je bila odločitev jasna – nujna operacija. Med posegom so zdravniki vstavili dren, kot je to običajna praksa za odvajanje tekočin in preprečevanje zapletov.
Toda naslednji dan se je zgodil zdrs, ki bi ga večina zdravnikov označila za nedopustnega. Drena niso odstranili v celoti – kar 6,6 centimetra je ostalo pod kožo. In tam tiho povzročalo težave.
Bolnik je začel kazati znake vnetja, rana se ni celila. 8. aprila so zdravniki opravili novo operacijo – tokrat odstranili pozabljeni dren, obenem pa še absces in del temporalne kosti, ki je bil zaradi vnetja že poškodovan. Toda zgodbe še ni bilo konec. Po še nekaj tednih je bilo potrebno vstaviti umetno kost, da bi nadomestili odstranjen del lobanje.
Skupno: tri operacije v manj kot treh mesecih, nekatere z visokim tveganjem, vse pa posledica (poročajo) – človeške napake.
Od operacijske sobe do sodne dvorane
Mama mladoletnega bolnika ni oklevala – vložila je zahtevek za odškodnino v višini 57.000 evrov. To ni bila samo številka na papirju – za družino je pomenila simbolično priznanje krivde in materialno zadoščenje za prestano.
Okrožno sodišče v Mariboru je zahtevek preučilo, upoštevalo mnenje izvedenca in se v celoti strinjalo: zdravnik bi moral ob odstranjevanju drena opaziti, da ni vse odstranjeno. “Povprečno izkušen nevrokirurg, ki vestno opravlja svoje delo, bi to moral opaziti,” je zapisano v sodbi, ki jo povzema Dnevnik.
Končna odločitev? 33.000 evrov.
- 25.000 evrov za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
- 5.000 evrov za pretrpljeni strah
- 3.000 evrov za duševne bolečine zaradi skaženosti
Sodniki so ob tem jasno poudarili: ne gre le za kozmetično spremembo, ampak za trajen telesni znak, ki ga bo otrok nosil v obdobju, ko se telesna samopodoba najbolj razvija.
Kot poroča STA, se je s takšno odločitvijo nedavno strinjalo tudi mariborsko višje sodišče, kar pomeni, da je zadeva pravnomočna.
“Napaka” ali simptom sistema?
Primer ni prvi. In – bojimo se – tudi ne zadnji. V preteklosti smo že poročali o pozabljenih tamponih, instrumentih, gaze v telesih pacientov.
Je to res naključje? Ali simptom nečesa globljega – preobremenjenosti, kadrovske podhranjenosti, pomanjkanja varovalnih mehanizmov?
Zdravniki so – jasno – ljudje. Napake se dogajajo. Toda prav zato obstajajo kontrolni postopki. In kadar gre za posege na možganih – za življenje mladega človeka – bi morala biti ta veriga zaščite še posebej močna.
Kakšna je cena otroštva, ki ga zaznamuje brazgotina?
Vprašanje, ki visi v zraku, je preprosto: ali je 33.000 evrov primerna odmera? Denar nikoli ne more izbrisati travme, ne more izničiti fizičnih posledic ali odpraviti občutka, da je nekdo “pozabil nekaj v tebi”.
Prav zato so številni uporabniki na forumih, pa tudi komentarji na 24ur.com, jasno pokazali, da javnost to razsodbo dojema kot premilo sporočilo. “To je premalo. Če ti naredijo nekaj takega, bi morali odgovorni zdravniki tudi osebno odgovarjati,” je zapisal eden od bralcev.
Seveda pa pravniki opozarjajo, da v Sloveniji ni enotne formule za določanje višine odškodnin. V praksi se te odločajo na podlagi preteklih sodb, strokovnih mnenj in individualnih okoliščin.
Kaj se lahko (ali mora) spremeniti?
Primer iz Maribora naj bi bil budnica. Ne le za UKC Maribor, temveč za celoten zdravstveni sistem. Od fizične opreme do birokracije – kako je mogoče, da po odstranitvi drena ni sledil natančen zapis o dolžini odstranjenega materiala? Je bil kdo dodatno opozorjen? Ali gre za napako posameznika – ali procesa?
Zdravstveni svet Ministrstva za zdravje je že leta 2019 sprejel priporočila za preventivno poročanje o skorajšnjih napakah, vendar številne ustanove tega še vedno ne izvajajo dosledno (Vir: MZ RS, 2019).
Ni prostora za rutino
Zgodba mladoletnega pacienta iz Maribora ni samo osebna tragedija. Je opomin, da v zdravstvu ni prostora za rutino, kadar gre za človeško življenje.
Da, sodba je padla. Odškodnina določena. Toda ali smo kot družba iz te zgodbe res kaj potegnili?
Vprašanje ni, ali se to lahko zgodi še komu.
Vprašanje je – kaj bomo naredili, da se ne bo.
Vir: STA, Dnevnik, 24ur.com
Pripravil: N. Z.
