Velika žalost, odšel je Taras, ki mu je bilo še kako mar za vse s cerebralno paralizo in njihove družine
Poslovil se je Taras Poljanec, prvi predsednik mariborskega društva za cerebralno paralizo in drugi predsednik Zveze Sonček.
MARIBOR – Iz Zveze Sonček so v torek, 18. avgusta, sporočili žalostno vest. Umrl je Taras Poljanec, eden pomembnih soustvarjalcev organizacije in človek, ki je velik del svojega življenja namenil izboljševanju položaja oseb s cerebralno paralizo ter njihovih družin.
»Njegova sled ostaja v Sončku in predvsem v življenjih številnih ljudi, ki se jih je dotaknilo njegovo delo,« so ob slovesu zapisali pri Sončku – Mariborskem društvu za cerebralno paralizo.
Zraven je bil praktično od začetka
Poljančevo ime je tesno povezano z začetki organiziranega delovanja Sončka v Mariboru. Mariborsko društvo za cerebralno paralizo je bilo ustanovljeno leta 1982, Poljanec pa je bil med pobudniki njegove ustanovitve in postal njegov prvi predsednik. Društvo je bilo 9. decembra 1982 vpisano v register društev.
Že leto pozneje sta mariborsko in gorenjsko društvo sodelovala pri ustanovitvi Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije, današnje Zveze Sonček. Prvi predsednik zveze je bil Adolf Mrak, leta 1985 pa je vodenje prevzel Taras Poljanec, ko se je sedež zveze preselil iz Kranja v Maribor. Funkcijo je opravljal do leta 1987, ko se je sedež preselil v Ljubljano.
Tudi po koncu predsedniškega mandata iz Sončka ni odšel. Ostal je dejaven v njegovih organih ter svoje izkušnje in znanje prispeval tudi kot član strokovnega sveta.
Odpiral možnosti tam, kjer jih prej skoraj ni bilo
Njegovo delo pa ni bilo omejeno le na vodenje društev. Poljanec je bil prvi vodja Varstveno-delovnega centra Sonček Maribor, pozneje pa direktor invalidskega podjetja Sončna pot, ki ga je vodil vse do upokojitve leta 2016.
Prav na področju zaposlovanja in vključevanja odraslih oseb z invalidnostmi je pustil močan pečat. Sončna pot je nastala v obdobju, ko so se pri Sončku začeli intenzivneje razvijati programi, namenjeni delu, samostojnemu življenju in večji vključenosti ljudi s cerebralno paralizo v skupnost. Invalidsko podjetje je omogočalo zaposlitev tudi ljudem, ki so zelo težko našli svoje mesto na običajnem trgu dela.
Poljanec je sodeloval tudi pri razvoju zdravstveno-terapevtskih kolonij, enega prvih pomembnih Sončkovih programov. Te niso bile namenjene le terapijam, ampak so družinam omogočale strokovno podporo, povezovanje in izmenjavo izkušenj.
Več kot štiri desetletja Sončka
Ko je Poljanec sodeloval pri nastajanju mariborskega društva, so bile razmere za osebe s cerebralno paralizo bistveno drugačne kot danes. Tudi Sonček ob pregledu svoje zgodovine opozarja, da je v osemdesetih letih v družbi še močno prevladoval pogled, usmerjen predvsem v diagnozo, nebogljenost in pomilovanje, pozneje pa se je organizacija vse bolj usmerjala v pravice, samostojnost in vključevanje.
Poljanec je bil del te spremembe od njenih začetkov. Od ustanavljanja društva in zveze do razvoja varstveno-delovnih programov, zaposlovanja in podpore družinam je Sončkovo zgodbo soustvarjal več kot štiri desetletja.
»Vsem njegovim bližnjim izrekamo iskreno sožalje. Sonce bo zdaj sijalo še močneje!« so zapisali v mariborskem Sončku.
Tudi Zveza Sonček se mu je ob smrti zahvalila za njegov dolgoletni prispevek. Njegova zapuščina tako ostaja predvsem v programih in možnostih, ki jih je pomagal ustvariti za številne osebe s cerebralno paralizo, drugimi invalidnostmi in njihove družine.
Pripravil: Nadlani.si
Foto: FB
