Zakaj je trajalo 15 let, da je moški z Dolenjske, ki je zlorabljal otroka, končno za zapahi?
Petnajst let. Toliko časa je minilo od prvih zlorab do trenutka, ko je obsojeni iz Dolenjske končno končal za zapahi. Primer, ki pretresa – in hkrati odpira vprašanje: zakaj pravica v Sloveniji pogosto pride tako pozno?
Kaj se je sploh dogajalo v tem primeru
V središču zgodbe je moški iz Dolenjske, ki ga je sodišče pravnomočno obsodilo zaradi spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Po ugotovitvah sodišča je deklico več let sistematično zlorabljal, in sicer v obdobju med letoma 2010 in 2016. Po sodnih zapisih jo je spolno nadlegoval, se je dotikal po intimnih delih telesa, uporabljal prste in predmete, v nekaterih primerih pa je prišlo tudi do najhujših oblik spolnega nasilja. Ob tem jo je zavajal, da je takšno ravnanje nekaj običajnega, ter jo nagovarjal, naj o tem molči. Gre za primer, kjer je bil otrok zaupan v varstvo odraslemu – in prav to zaupanje je bilo zlorabljeno.
Zgodba, ki bi morala biti ustavljena bistveno prej
Ko danes pogledamo nazaj, se zdi nepredstavljivo, da so zlorabe trajale kar šest let. To pomeni, da okolje ali sistem ni pravočasno zaznal ali ustavil dogajanja. A še bolj presenetljivo je, koliko časa je trajalo, da je primer dobil sodni epilog.
Dolga pot do pravnomočne sodbe
Čeprav so se dejanja končala leta 2016, je bila prvostopenjska sodba izrečena šele leta 2024. Sledile so pritožbe na višje sodišče, nato še poskus na vrhovnem sodišču. Vsak od teh korakov je zakonit in del pravice do obrambe. A hkrati pomeni tudi dodatne mesece – v tem primeru leta – čakanja. In medtem ko se postopki vlečejo, življenje teče naprej. Tudi za žrtev.
Zakaj sistem deluje tako počasi?
Razlogi so kompleksni. Kazniva dejanja nad otroki so zahtevna za dokazovanje, pogosto brez neposrednih materialnih dokazov. Temeljijo na pričanjih, strokovnih mnenjih in dolgotrajnih postopkih preverjanja. Poleg tega so sodišča obremenjena, postopki zapleteni, pravna sredstva pa številna. Sistem je postavljen tako, da varuje pravice obtoženega – kar je ključno. A prav tu se odpira dilema: ali se ob tem izgublja hitrost in učinkovitost?
Ko pravica pride, a z zamudo
Danes je obsojeni za zapahi. Sodišče je odločilo – krivda je dokazana, kazen znaša šest let zapora. A ostaja občutek, da je pravica prišla prepozno. Petnajst let pomeni obdobje, ki ga ni mogoče izbrisati. Pomeni čas, ko bi moral sistem reagirati hitreje.
Vprašanje, ki ostaja odprto
Ta primer ni le individualna zgodba. Je odraz sistema. Pokaže, kako dolgotrajni postopki vplivajo na življenja – še posebej tam, kjer bi morala biti zaščita najhitrejša. In zato ostaja vprašanje: ali bomo znali sistem izboljšati – ali pa bomo tudi v prihodnje spremljali zgodbe, kjer pravica pride, a prepozno?
Pripravil: I.M.
Vir: Facebook
