Ženska, ki hodi po poti svojega srca
Milena Matko se je odločila, da bo stopila na drugačno pot. V pogovoru med drugim razkriva, zakaj se je tako odločila in kako je začela pisateljevanje.
TREBNJE – Ko srečaš Mileno Matko, se zdi, da jo obdajata mir in zadovoljstvo. Vendar ni bilo vedno tako. Težko otroštvo in mladost sta zaznamovala revščina, nasilje in razočaranja. Danes magistra ekonomije, ki zadnja leta živi v Trebnjem, je bila dolga leta zaposlena v uspešnem dolenjskem podjetju. Za nekoga je morda imela vse: dobro službo, denar, potovanja …, a na drugi strani izčrpanost, nesmiselnost obstajanja.
Pred leti je začutila, da je čas za spremembe. Začela se je raziskovati in sprejela je presenetljivo odločitev. Službi je rekla ne. Uteho je našla v besedah, ki so ji tiho prigovarjale. Maja lani je v samozaložbi izdala knjigo Po poti mojega srca, v kateri je zbrala 313 zgodb, osebnih izpovedi, ki šepetajo in nagovarjajo.
Tokrat smo tako klepetali z žensko, ki se je odločila za drugačno pot.
Kdo je Milena Matko?
Dolenjka. Ženska, ki hodi po poti srca ter spoznava samo sebe in svet še z malo druge plati.
Katere?
Tudi tisto, kar se ne vidi. Kar je, včasih rečemo, očem skrito. Smisel življenja, zakaj pravzaprav obstajamo, zakaj smo prišli na Zemljo, zakaj se nam v življenju dogajajo tudi težke stvari.

Vaša pot sicer ni bila lahka?
Ne, ni bila lahka, me je pa zelo obogatila. V resnici ljudje ravno preko vsakdanjih težav zorimo in če znamo pogledati, kaj je v njihovem ozadju, je to pravzaprav lahko zelo dragoceno darilo.
Preden ste stopili na svojo pot, ste imeli stabilno službo, lahko rečemo vsakdanje življenje kot večina ljudi. Potem ste se odločili to pustiti za sabo, podali ste se popolnoma v neznano. Zakaj?
Enostavno je prišlo do prelomnice, ko sem se začela ukvarjati sama s sabo. Istočasno je bila tudi služba precej naporna in preprosto ni šlo več skupaj. Prišel je trenutek, ko sem se resnično morala odločiti, ali se posvetiti službi in pustiti raziskovanje sebe pri miru, ali pa se posvetiti sebi, kar bi pomenilo reči službi ne. In ko danes gledam nazaj, kljub temu da je bilo vmes težko obdobje, sem zelo zadovoljna, da sem stopila na svojo pot. Začela sem pisati, v tem času se je rodila tudi knjiga. Zdaj počasi začenjam s svetovanjem ljudem, tako da mi je ta odločitev prinesla popolnoma novo pot, novo obdobje v življenju.
Je bila ljubezen do besede prisotna že prej ali se je porodila z novo odločitvijo?
Ves čas sem imela zelo rada knjige, rada sem brala in še vedno berem. Rada sem imela tudi slovenščino in spise, da bom kdaj pisala, si pa nisem predstavljala. Bilo je, kot bi se v meni nekaj odprlo in iz moje duše so začele prihajati zgodbe. Pravzaprav je tako, kot sem nekje napisala, da je mogoče knjiga najbolj presenetila mene.
Že naslov knjige, Po poti mojega srca, pove, da v njej razkrivate sebe, svoje misli, svoja doživetja. Lahko rečemo, da ste res odprli srce, saj delite tudi najbolj intimne občutke.
V bistvu zdaj pri bralcih, ko mi dajejo povratne informacije, vidim, da na nek način knjiga pomaga njim samim, da odpirajo srce in dušo, razmišljajo o življenju. Ljudje se začenjajo prebujati, se spraševati, zakaj pravzaprav obstajamo, kaj se je tudi njim dogajalo v življenju. In to se lahko zgodi ravno preko tega, da povem svoje izkušnje in svoje občutke. To ni knjiga, ki bi jo napisala iz teorije, ampak je napisana iz izkušenj. Vse, kar je v knjigi, sem začutila, se mi je v tistih dneh dogajalo.
Koliko časa je nastajala?

Knjiga je nastajala dobro leto. Bilo je, kot da zgodbe čakajo v meni in ko sem začela pisati, so potem dan za dnem prihajale nove. Enostavno sem morala vzeti svinčnik v roke in jih zapisat.
Kaj poleg pisanja počnete zdaj, ko ste se podali na novo pot?
Imam individualna svetovanja, kjer ljudje prihajajo na razgovor. Predvsem jih zanima, kakšno je njihovo poslanstvo. Veliko je tudi ljudi, ki ne vedo, kako naprej, čutijo, da jim služba ne leži, da imajo težave v odnosih in podobno, sprašujejo se, kaj res tisto, kar bi jih res veselilo v življenju. Začela pa sem tudi z delavnicami.
Sprejeli ste nenavadno odločitev, v knjigi razkrili svoja najgloblja razmišljanja, ukvarjate se s stvarmi, ki so bile morda pred leti še tabu. Kaj pa okolica, vas kdaj ljudje gledajo postrani?
Pravzaprav je bilo najtežje obdobje v tistem trenutku, ko sem v službi povedala, da odhajam. Tudi za nekatere prijatelje je bil takrat šok. Veliko je bilo vprašanj, ali sem mogoče nora, da v teh časih puščam tako dobro službo v tako dobrem podjetju. Nekateri me še zdaj malo od strani opazujejo, kaj se mi dogaja, ali je z mano vse redu. Tudi takšni odzivi so.
So pa verjetno tudi takšni, ki vam dajo dodatnega zagona?
To pa vsekakor. Ko denimo vidim človeka, kako je zadovoljen s sabo, ko mi pove, da zdaj pa res razume, zakaj ima težave. To je ta strast, zadovoljstvo, ki me žene naprej ter mi daje energijo in voljo do dela, do življenja. In hkrati občutek, da sem na pravi poti.
Radi ukvarjate tudi s fotografijo?
Da, predvsem so mi pri srcu narava, rože in zlasti cvetovi. V njih je res čudovita lepota, ljubezen, tako kot ženska, kot boginja, ki se razpre, zacveti in zadehti. Najraje pa imam vrtnice.
Kaj vas še napolni z energijo?
Zelo me polni narava, sprehodi, knjige, tudi glasba. Najbolj pa me pravzaprav polnijo ljudje, stik z njimi, pogovor. To je tisto, kar me vsakodnevno napaja.
Vsi se verjetno rabimo kdaj ustaviti in napolniti?
Jaz pravim tako, da mora vsak človek imeti polnilo za dušo. Lahko je to narava, lahko je glasba, šport, hobi, nekdo mogoče uživa pri delu z glino, drugi z lesom … V današnjem času pogosto hodimo v službe, ki niso čisto v skladu s tistim, po čemer duša resnično hrepeni. Zato je zelo lepo, če se vsaj v prostem času, kar ga imamo na razpolago, posvetimo tistemu, ob čemer jaz pravim, nam res duša zapoje.
Kako pa vi gledate na življenje?
Zame je življenje zelo zanimivo potovanje in raje, kot se imam, več, kot vem o sebi, bolj, kot se spoznavam, bolj mi je življenje radost in zadovoljstvo. Rekla bi, da strast do življenja, do živosti, do čisto vsakodnevnih dogodkov prihaja nazaj. Zdaj se res veselim sonca, ki posije po nekaj dneh, oči se mi res zasvetijo, ko vidim zvončke na travniku. Drobne pozornosti, drobne stvari so tisti kamenčki, ki sestavljajo mozaik lepe celote.
Kam vas še vodi življenje, lahko pričakujemo nove knjige?
Vsaj eno knjigo zagotovo, ker imam veliko zgodb že napisanih. Zagotovo tudi več delavnic, rada imam potovanja, tako da me vsekakor čaka tudi to. Težko pa natančno napovem, ker tako kot sem se prepustila, ko sem pustila službo in se začela ukvarjati z drugimi stvarmi, tako tudi zdaj težko rečem, kam me bo pravzaprav pripeljala pot.
Kaj bi svetovali bralcem, ki se soočajo s strahovi, tegobami, dvomi …?
Ravno to, da pravzaprav nobena težava v življenju ni težava sama po sebi, vedno nas vsaka, tudi težka, preizkušnja ali situacija želi nekaj naučiti, nam želi nekaj povedati. Bolezen na primer nas vedno opozarja, naj pogledamo vase, katera čustva so tista, ki nas težijo, kaj pravzaprav želimo v življenju spremeniti. In bralcem bi svetovala, da ne glede na to, kaj se jim v življenju dogaja, se je vedno smiselno ustaviti, na situacijo pogledati in iz nje nekaj dobrega izluščiti zase.
Rekli ste, da ste se tudi vi morali poglobiti vase. To verjetno ni lahko?
Ni lahko, se pa splača.
In če sva na začetku rekli, kdo je Milena Matko, lahko mogoče na koncu rečeva, da je Milena Matko čakala v vas, da pride na dan.
Tako je. In sva se končno srečali.
J.S.