Znanstveniki razkrivajo stikalo za anksioznost v možganih: kako ga je mogoče izklopiti?
Anksioznost velja za eno najpogostejših duševnih težav današnjega časa, saj po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije prizadene več sto milijonov ljudi po svetu. Čeprav je do neke mere naraven odziv na stres, lahko postane kronična bolezen, ki močno vpliva na kakovost življenja. Znanstveniki zato že desetletja raziskujejo, kje v možganih nastaja in kako bi jo lahko nadzorovali.
Presenetljiva odkritja o možganskih »stikalih«
V zadnjih letih raziskovalci vse pogosteje govorijo o t. i. »stikalu za anksioznost«, specifičnih nevronskih poteh in genskih mehanizmih, ki sprožijo občutke strahu in nemira. Možnost manipulacije teh stikal odpira novo področje zdravljenja.
- Weill Cornell Medicine: Kot ključno točko so izpostavili receptor mGluR2. Aktivacija tega receptorja na pravilen način zmanjša anksioznost. Razvijajo se metode zdravljenja, kjer zdravila sprožajo s pomočjo svetlobe (fotofarmakologija), kar omogoča ciljno delovanje brez tipičnih stranskih učinkov, kot sta zaspanost ali tveganje za odvisnost.
- Univerza v Pensilvaniji: Njihove raziskave so pokazale, da serotonin v malih možganih deluje kot regulator čustev. Povečanje serotoninske aktivnosti pri miših je zmanjšalo znake anksioznosti. To odpira vrata terapijam, ki ne bi bile omejene le na klasične antidepresive.
- Univerza v Kaliforniji v San Diegu: Ugotovili so, da se v možganskem deblu nevrotransmisija lahko preklopi iz glutamata na GABA. Tak preklop povzroči, da nevroni delujejo kot »stikalo« za strah, kar lahko vodi v kronično anksioznost. Zanimivo je, da je to spremembo mogoče preprečiti z določenimi posegi takoj po stresnem dogodku.
Genetski vplivi in prihodnost zdravljenja
Raziskave z Univerze v Aberdeenu so identificirale nekodirajočo regijo DNK, imenovano BE5.1, ki deluje kot genetsko »stikalo« in vpliva na razvoj anksioznosti. Ko so to regijo izbrisali s tehnologijo CRISPR, so pri samicah miši opazili izrazite spremembe vedenja. Čeprav je raziskava še v začetni fazi, potrjuje, da imajo genetski dejavniki pomembno vlogo pri tem, kako močno čutimo tesnobo.
Vsa ta dognanja kažejo, da anksioznost ni nedoločljiva »megla« občutkov, ampak ima jasne biološke temelje. V prihodnosti se obetajo metode, ki bi lahko dobesedno »ugasnile« tista stikala v možganih, ki sprožijo strah in nemir. Prihodnja zdravila bodo morda delovala bolj ciljno, z manj stranskimi učinki, kot jih poznamo danes. Za milijone ljudi, ki se vsak dan spopadajo z anksioznostjo, to pomeni žarek upanja. Spoznanje, da znanstveniki vedno bolj razumejo biološko ozadje bolezni, prinaša optimizem: morda bo anksioznost v prihodnosti obvladljiva veliko učinkoviteje in varneje kot danes.
Pripravil: J.P
Vir: Weill Cornell Medicine, PubMed.
