Borut Petrič –  premagal nepremagljive, nato pa izginil

Predstavljajte si, da bi Luka Dončić čez trideset let povsem izginil z naslovnic, nato pa se nenadoma pojavil v črni kroniki, osamljen in pozabljen. Sliši se kot sprevržena fikcija, a za Boruta Petriča je to kruta realnost. Danes generacije, ki častijo Pogačarja in Janjo Garnbret, ob njegovem imenu le debelo gledajo, a pred štirimi desetletji je bil ta moški klorirani bog Jugoslavije. Bil je človek, ki je v bazenu lastnoročno ponižal neuničljiv sovjetski stroj, ki štiri leta ni poznal poraza. Danes pa namesto o njegovih medaljah govorijo o sodnih dvoranah, poslovnih goljufijah in tihem umiku v senco kranjskih ulic. To ni le zgodba o športu; to je srhljiv portret genija, ki je poletel previsoko in treščil v globino, ki je ni pričakoval nihče – najmanj pa on sam. 

Borut Petrič

Trenutek, ko se je ustavil čas: Split 1981

Da bi razumeli, kdo je bil Borut Petrič, se moramo vrniti v leto 1981. Evropsko prvenstvo v Splitu. Na štartnem bloku discipline 400 metrov prosto stoji Vladimir Salnikov, sovjetska “plavajoča podmornica”, človek, ki v tej disciplini ni izgubil štiri leta. Salnikov je bil v svetu plavanja to, kar je bil Mike Tyson v boksu – nepremagljiv, zastrašujoč in programiran za zmago.

Nato se je zgodil Borut. V dramatičnem finišu, ko je celoten bazen Poljud norel, je mladi Kranjčan za las ugnal velikega Salnikova. To ni bila le zmaga; to je bil tektonski premik. Petrič je postal evropski prvak, Slovenija pa je dobila svojega prvega pravega plavalnega boga. Njegov obraz je bil na naslovnicah vseh revij, bil je simbol moči, discipline in neustrašnosti.

Odkrijte, kako do zobozdravstvenih storitev po skoraj 3-krat nižjih cenah

Ali ste vedeli, da lahko za povsem enako zobozdravstveno storitev v različnih klinikah plačate tudi do trikratno razliko v ceni? Da – razlike so lahko osupljive, in prav zaradi tega je izbira prav

Treningi, ki bi zlomili stroje

A za to slavo je stala brutalna, skoraj mazohistična cena. Borut in njegov brat Darjan sta pod taktirko legendarnega očeta in trenerja Tonija Petriča trenirala na meji človeških zmogljivosti. Danes se sliši neverjetno, celo šokantno: v bazenu sta preživela po šest ur in več na dan, preplavala pa tudi do 25 kilometrov dnevno. V klorirani vodi sta bila več kot na suhem.

Telo Boruta Petriča je bilo stroj, a stroj, ki je začel zgodaj kazati znake utrujenosti. Poškodbe hrbtenice, nenehne bolečine in neizprosen ritem so terjali svoj davek. Ko je leta 1984 na olimpijskih igrah v Los Angelesu za las zgrešil medaljo, se je nekaj zlomilo. Čeprav je ostal v svetovnem vrhu, se tisti magični Split ni nikoli več ponovil v takšnem sijaju.

Šokantni preobrat

Od junaka do sodne dvorane

Najbolj pretresljiv del zgodbe o Borutu Petriču se ne dogaja v bazenu, temveč desetletja po koncu njegove športne poti. Večina nekdanjih šampionov po karieri uživa status nedotakljivih legend, Borut pa se je znašel sredi viharja, ki mu je trajno načel ugled.

Leta 2011 so v javnost prišle informacije o nepravilnostih v Plavalnem klubu Triglav Kranj, kjer je Borut deloval kot trener. Obtožbe so bile za marsikoga nepredstavljive: poslovna goljufija. Očitali so mu, da je del denarja, ki so ga starši plavalcev nakazovali za njegovo delo, zadržal zase mimo klubskih računov.

Sodni proces

Sodni proces je trajal leta in leta 2016 doživel epilog: Borut Petrič je bil pravnomočno obsojen na pogojno zaporno kazen. Sam je ves čas trdil, da je šlo za denar, ki je bil namenjen preživetju stroke, za stroške, ki jih klub ni pokrival, in da ni šlo za osebno okoriščanje, temveč za “preživetje v gnilem sistemu”. A pečat je ostal. Človek, ki je nekoč stal na najvišji stopnički pod jugoslovansko zastavo, se je moral zagovarjati pred sodnikom. To je bil trenutek, ko se je slovenska športna javnost dokončno obrnila stran.

Človek, ki se ne pusti ukalupiti

Kaj Borut Petrič danes počne?

Če bi pričakovali zagrenjenega starca, bi se zmotili. Borut je ostal zvest sebi – samosvoj, oster in brez dlake na jeziku. Še vedno ga lahko srečate v Kranju, pogosto ob kavi v bližini bazena, a v uradne strukture slovenskega plavanja nima več vstopa. In, kot pravi sam, ga niti ne želi.

Imate težave z zobmi? To so ordinacije, ki vas sprejmejo takoj

Zobobol ne čaka. In tudi vi ne bi smeli! V času, ko so čakalne dobe v zobozdravstvu vse daljše, obstajajo rešitve, ki vam omogočajo hitro, strokovno in nebolečo obravnavo - brez čakanja in bre

Njegov odnos do današnjega športa je kritičen, skoraj šokantno neposreden. Moti ga “pomehkuženost” mladih generacij, moti ga komercializacija in dejstvo, da se danes vse vrti okoli denarja, manj pa okoli “krvi, potu in solz”, ki so zaznamovali njegovo obdobje.

Zanimivo in morda manj znano dejstvo je, da je Borut v zrelih letih ponovno postal oče. Njegova hčerka je postala središče njegovega sveta, kar mu je dalo novo energijo in morda tisti notranji mir, ki ga v bazenih nikoli ni zares našel. Čeprav se sooča z resnimi zdravstvenimi težavami – hrbtenica mu po tisočih preplavanih kilometrih ne prizanaša, omenjale pa so se tudi težave s srcem – Borut ne išče usmiljenja.

Pozabljen ali le umaknjen?

Zgodba o Borutu Petriču je zgodba o tem, kako hitro narod pozabi svoje junake, ko ti ne ustrezajo več idealni podobi brezhibnega idola. Njegov brat Darjan je ostal vpet v sisteme, bil je direktor Direktorata za šport in visok funkcionar, Borut pa je izbral pot “volka samotarja”.

Njegova odsotnost iz medijev ni naključna. Borut Petrič se je odločil, da ne bo “dvorni zabavljač”, ki bi v studiu komentiral vsako plavalno tekmo. Njegov molk je njegova izjava. Ko so ga pred časom v enem redkih intervjujev vprašali, ali mu je žal za karkoli, je dal jasno vedeti, da so bili tisti metri v bazenu edino mesto, kjer je bil zares prost.

Morda je šokantno, da država, ki tako rada povzdiguje svoje športnike, dopusti, da njen prvi evropski prvak v plavanju potone v takšno anonimnost. A morda je točno to tisto, kar si Borut želi. Mir stran od piščalk, štoparic in sodnih dvoran.

Legenda, ki ostaja v globini

Borut Petrič ostaja simbol časa, ko je bil šport surov in neposreden. Čeprav so sodne sage in osebni spori zameglili njegovo zapuščino, ostaja dejstvo, ki ga nobeno sodišče in noben pozabljiv medij ne more izbrisati: tisti septembrski dan v Splitu leta 1981.Tisti dan, ko je fant iz Kranja pokazal celemu svetu, da se da premagati nepremagljive. Tudi če te kasneje premaga življenje samo, tistih 400 metrov ostaja večnih. Borut Petrič ni potonil v pozabo zato, ker ne bi bil več pomemben. Potonil je, ker se v plitvini sodobnega blišča preprosto ne znajde več. On potrebuje globino. In tam, nekje pod površino, še vedno plava po svoje.

Pripravila AK
Viri:
24.ur, ekipa24.si
YouTube.com. wikimedia