Znana Slovenka brez sramu priznala nenavadno navado: svoj urin je spila tudi na televiziji
Znana slovenska igralka in televizijska voditeljica Zvezdana Mlakar je pred leti poskrbela za precejšnje presenečenje, ko je v jutranji oddaji na nacionalni televiziji pred kamerami spila lasten urin. Gre za tako imenovano urinoterapijo, staro prakso, ki ji zagovorniki pripisujejo številne učinke. Toda kaj o njej dejansko kažejo raziskave?
Pred kamerami ga je spila na dušek
Mlakarjeva je po odzivih javnosti v intervjuju za revijo Jana dejala: »Sploh pa ljudje ne vedo, da je urin sterilen. Navsezadnje si tudi med seksom izmenjamo razne tekočine, pa se nihče ne zgraža nad tem.« Danes vemo, da trditev o popolni sterilnosti urina ni povsem pravilna. Sodobne raziskovalne metode so namreč pokazale prisotnost mikroorganizmov tudi v sečilih zdravih ljudi, zato strokovnjaki govorijo o urinskem mikrobiomu. To pa samo po sebi ne dokazuje ne koristnosti ne škodljivosti urinoterapije.
Kaj sploh je urinoterapija?
Pri urinoterapiji posameznik svoj urin zaužije ali ga uporablja zunanje. Zagovorniki so ji skozi zgodovino pripisovali pomoč pri različnih težavah, od ran in kožnih bolezni do prehlada, astme in drugih zdravstvenih stanj. Še precej več pozornosti vzbudijo trditve o morebitni povezavi z rakavimi obolenji. Prav to področje je leta 2018 obravnaval farmakolog Ashok D. B. Vaidya v članku, objavljenem v strokovni reviji Journal of Ayurveda and Integrative Medicine.
Raziskovalec proučeval tudi povezavo z rakom
Vaidya je v članku Urine therapy in Ayurveda: Ancient insights to modern discoveries for cancer regression pregledal starodavne zapise o urinoterapiji, starejše raziskave, posamezne primere spontanega zmanjšanja tumorjev in nekaj poskusov na živalih. Posebej je opisal poskus na miših z melanomom. Živali, ki so prejemale urin, so imele ob koncu poskusa v povprečju manjše tumorje kot kontrolna skupina, razlika pa je bila statistično značilna. Kljub temu njihovo preživetje ni bilo pomembno daljše.
Avtor je predstavil še nekaj primerov bolnikov z rakom, ki so poleg običajnega zdravljenja uporabljali urinoterapijo in druge pristope. Toda pri takšnih primerih ni mogoče ugotoviti, kaj je vplivalo na potek bolezni, saj so bolniki hkrati prejemali operativno zdravljenje, kemoterapijo ali obsevanje, spreminjali prehrano oziroma uporabljali še druge pripravke.
Avtor opozoril tudi na nevarnosti
Zanimivo je, da Vaidya v svojem članku urinoterapije ni predstavil kot dokazano zdravljenje. Nasprotno, zapisal je, da bi bilo treba morebitne koristne snovi v urinu šele sistematično raziskati in ugotoviti, ali imajo kakšen dejanski terapevtski potencial. Opozoril je tudi, da se bolniki z rakom zaradi obupa pogosto odločajo za nekonvencionalne metode, pri čemer obstaja nevarnost, da bi zaradi njih opustili ali odložili preverjeno zdravljenje. V članku je omenjen celo primer bolnika, pri katerem naj bi pretirano uživanje lastnega urina povzročilo hiperkaliemijo oziroma nevarno povišano koncentracijo kalija v krvi.
Članek odpira zanimiva vprašanja za nadaljnje raziskave posameznih snovi, ki jih vsebuje človeški urin, vendar ne dokazuje, da pitje urina zdravi raka ali katero drugo bolezen.
Vir: RTV Slovenija, Journal of Ayurveda and Integrative Medicine, Ashok D. B. Vaidya, National Library of Medicine, TV3
Napisal: K. J.
