98-letna pevka razkriva, kako je bodoči James Bond štopal po Nemčiji
Hazel Kaye, danes 98-letna pevka in igralka, ki bo septembra dopolnila 99 let, je ena redkih še živečih prič obdobja, ko je umetnost prinašala tolažbo v sredi vojnega kaosa. Kot članica ENSA (Entertainments National Service Association) je med drugo svetovno vojno nastopala za britanske enote, razpršene po Evropi. Njeni nastopi – pesmi, skeči in drobne šale – so bili za vojake nekaj neprecenljivega: trenutek normalnosti in topline doma.
Medtem je kot voznik britanske vojske služil mlad vojak, ki je šele stopal na življenjsko pot – Roger Moore, bodoči filmski zvezdnik in nepozabni James Bond. Kayejeva se spominja, da je bil Moore že kot 18-letnik izjemno vljuden, uglajen in vedno pripravljen pomagati.
Nobody does it better. Today would have been Sir Roger Moore’s 92ND birthday. Here he is on set of his second 007 film THE MAN WITH THE GOLDEN GUN (1974). He is sorely missed. Leave your memories and messages below. pic.twitter.com/os4TgNesTE
— James Bond (@007) October 14, 2019
»Bil je očarljiv fant, prav nič zvezdniški. Včasih je kar štopal čez Nemčijo, da bi prišel na naše predstave. To mu je bilo pomembno – glasba, smeh, občutek skupnosti,« pripoveduje Hazel Kaye.
ENSA je v času vojne zaposlovala na tisoče umetnikov – pevcev, plesalcev, igralcev in komikov. Njihova naloga je bila preprosta, a plemenita: dvigniti moralo vojakom, ki so se vsakodnevno soočali z negotovostjo in strahom. Hazel Kaye je bila ena izmed tistih umetnic, ki so s svojim talentom prinašale nasmeh v najtežjih okoliščinah.
Prijateljstvo z Rogerjem Moorom ji je ostalo v trajnem spominu. Čeprav sta se po vojni njuni poti razšli, je z veseljem spremljala njegov vzpon med največje filmske zvezde. Moore je v vlogi agenta 007 nastopil v sedmih filmih med letoma 1973 in 1985 ter postal svetovno prepoznaven kot duhovit in uglajen James Bond.
Hazel Kaye pa je ostala zvesta odru in publiki, čeprav v skromnejšem obsegu. Danes, pri skoraj 99 letih, z nalezljivim humorjem in toplino še vedno pripoveduje zgodbe iz tistih dni, ko je bila umetnost močnejša od strahu in ko so mladi, kot je bil Roger Moore, s svojim optimizmom vlivali upanje v prihodnost.
»Bili smo mladi, sredi vojne, a kljub temu smo našli načine za smeh, pesem in prijateljstvo. In to je tisto, kar se mi je za vedno vtisnilo v spomin,« pravi Kayejeva.
Pripravil: J.P.
Vir: BBC, The Guardian,
