Ne boste verjeli, kako hitro je Japonska zgradila to železniško postajo – le v 6. urah!
V središču Aride, ob skromni Kisei liniji, kjer vlaki peljejo le nekajkrat na uro, je tiho zrasla nova zgodba. Ne stolpnica. Ne nakupovalno središče. Čeprav bi marsikdo mislil, da gre za šalo ali kakšno umetniško instalacijo. Govorimo o prvi 3D-natisnjeni železniški postaji na svetu.
Postaja Hatsushima je bila do pred kratkim nekaj, kar bi v slovenščini opisali kot “skromna lesena hiška iz druge svetovne vojne”. Zgrajena je bila davnega leta 1948. In zdaj jo je nadomestila tehnologija.
Japonska – Od ideje do vlaka v manj kot enem dnevu
Gradnjo je vodilo podjetje Serendix, znano po tem, da zna iz risbe v nekaj urah ustvariti objekt. Ni pretiravanje. Njihove mini hiše so že zdaj na Japonskem znane kot „mikro bivališča prihodnosti“. Tokrat so se lotili izziva javne infrastrukture.
Stene in streha so bile natisnjene v tovarni v prefekturi Kumamoto na jugozahodnem delu otoka Kjušu. Celoten proces tiskanja komponent je trajal en teden, vključno z ojačitvijo iz betona in jekla.
Dele so 24. marca z vozili prepeljali preko 800 kilometrov do Aride. Zasnova? Kompaktna. Objekt meri okoli 2,6 metra v višino in pokriva le deset kvadratnih metrov. Majhno, a dovolj za funkcijo, ki jo ima.
V preteklosti so podobni projekti trajali mesece, zahtevali večje število delavcev, predvsem pa ponočevanja in previdnosti zaradi železniškega prometa. Tokrat pa učinkovita logistika, vnaprej pripravljene komponente in dobro načrtovana izvedba.
Gradbišče pod zvezdami na Japonskem
Tik po polnoči, natančneje ob 23:57, 26. marca, so gradbeniki začeli s sestavljanjem. Zadnji vlak je odpeljal, čas je bil na njihovi strani. V manj kot šestih urah je postala realnost. Ob 5:45 zjutraj, ko je prispel prvi jutranji vlak, je zgradba že stala. Običajno tovrstna gradnja poteka več mesecev, ponoči, da se izognejo motnjam v prometu.
Manj ljudi, več učinkovitosti
Ne gre torej le za ceno ali hitrost. Gre za prilagodljivost. Za prihodnost, v kateri bo delovne sile vse manj, potrebe pa ne bodo izginile.
Če so bili še pred leti gradbeni projekti vezani na velike ekipe, živo gradbišče in dolge roke, danes kaže smer nova logika: prefabrikacija, avtomatizacija in robotika. JR West že razmišlja o uporabi istega modela za druge oddaljene postaje. Logično. Zakaj bi pol leta ponoči brusili beton, če lahko stvar pripelješ s tovornjakom in jo postaviš v nekaj urah?
Japonska in inovacije – to ni naključje
Japonska ima dolgo zgodovino tehnoloških prebojev v javni infrastrukturi. Od legendarnih hitrih vlakov Shinkansen do najvišje zgradbe v državi, Tokyo Sky Tree. Most Akashi-Kaikyō, denimo, je bil ob odprtju leta 1998 najdaljši viseči most na svetu.
Model japonskih železnic omogoča, da podjetja, kot je JR West, ne upravljajo le vlakov, temveč vlagajo tudi v nepremičnine, inovacije in trajnostne rešitve.
Tudi Serendix ima vizijo širjenja koncepta mikro-arhitekture, ne le v železnicah, temveč tudi pri reševanju stanovanjske problematike. V zadnjih dveh letih so na Japonskem natisnili že več deset bivalnih enot, nekateri jih imenujejo kar „betonski šotori za prihodnost“.
Vprašanje pa ostaja: Bo čez desetletje vsak kotiček sveta nastajal na tiskalniku?
Napisal: K. J.
Viri: nytimes.com, Freepik
