Ronnie Coleman: Kralj mišic, ki je za svojo moč plačal visoko ceno
V svetu bodybuildinga obstajajo imena, ki postanejo več kot le sinonim za mišice. Postanejo legende, ikone časa. Ronnie Coleman je prav to: utelešenje vztrajnosti, brutalne moči in neizprosnega poguma. A njegova pot, tlakovana z jeklom in znojem, ni ostala brez posledic, kar potrjuje, da tudi največji titani plačajo svoj dolg.
Kako je začel: McDonald’s, uniforma in Metroflex
Kdo bi si mislil, da bo nekoč najmočnejši človek bodybuildinga svojo pot začel za pultom McDonald’sa? Po diplomi na Grambling State University, kjer je Coleman igral ameriški nogomet, so ga gospodarska razmere prisilile v iskanje kakršnegakoli dela.
Policijska značka v Arlingtonu v Teksasu mu je odprla nova vrata, vendar prava prelomnica ni prišla na ulici, temveč v vroči in prašni telovadnici Metroflex Gym. Brian Dobson, lastnik fitnesa, je v njem prepoznal nekaj več, surovo, še neizklesano moč. Ponudil mu je brezplačno članarino v zameno za tekmovanje. Odločitev, ki je za vedno spremenila športno zgodovino.
Že leta 1990 si je Ronnie okoli pasu nadel trak Mr. Texas, kar je bilo le uvod v to, kar je sledilo. Njegov vzpon je bil hiter in neusmiljen kot poletna nevihta v Louisiani.
Osmokratni šampion: Rekordi, ki še vedno odmevajo
Med letoma 1998 in 2005 je Coleman osemkrat zapored osvojil prestižno lovoriko Mr. Olympia. Njegova postava je na oder prinesla nekaj, kar je še danes težko ponovljivo: 135 kilogramov čiste mišične mase, izklesane skorajda do popolnosti.
Njegov pristop k treningu je bil brutalen. Počepi s 360 kilogrami in deadlift s 365 kilogrami so bili del njegove običajne rutine. Pred vsako serijo je izrekel danes že legendarni krik: “Yeah buddy! Lightweight baby!”
Vsakodnevni treningi na robu zmogljivosti niso dopuščali šibkosti, ne fizične ne psihične.
A vsaka medalja ima svojo ceno
Čeprav so njegove zmage sijale kot poletno sonce, je bila senca vedno blizu. Ekstremni napori so terjali svoj davek. Coleman je prestal več operacij hrbtenice in kolkov, mnoge od njih zaradi degenerativnih poškodb, ki so ga doletele zaradi dolgoročnih preobremenitev.
Po operacijah se je znova učil hoditi, včasih pa se je za vsak premik zanašal na invalidski voziček.
Kljub bolečinam je večkrat poudaril, da ne obžaluje ničesar, kar je storil na svoji poti.
Kaj nas uči Ronniejeva zgodba?
Na tej točki se velja vprašati: kje leži meja med fanatizmom in strastjo? Strokovnjaki opozarjajo, da ekstremno dvigovanje uteži lahko vodi v resne poškodbe hrbtenice, še posebej ob dolgoročnem ponavljanju.
Med dvigovalnci uteži so težave s hrbtenico pogost pojav, pogosto pa se znaki obrabe pokažejo že pred 50. letom starosti. Študije kažejo, da ima že pri 20 letih skoraj 40 % ljudi znake obrabe medvretenčnih ploščic, pri športnikih pa so te številke še višje. Pri mladih dvigovalcih uteži so raziskave pokazale znake degeneracije v več kot 90 % primerov. Čeprav spremembe pogosto ne povzročajo takojšnjih simptomov, lahko dolgoročno vodijo v resne težave in potrebo po operacijah. Ronniejeva zgodba, tako navdihujoča kot tudi tragična, to potrjuje.
V Sloveniji, kjer je bodybuilding nekoliko manj komercializiran, pa v zadnjih letih opažamo porast zanimanja za naravno gradnjo telesa, kar kaže na iskanje bolj uravnoteženih pristopov.
Dediščina več kot mišic
Ronnie danes, čeprav pogosto v vozičku, ostaja ikona. Njegovo podjetje za prehranska dopolnila uspešno posluje, njegov vpliv pa sega onkraj športnih dvoran.
Njegova zgodba je dokaz, kako daleč je človek pripravljen iti za svojo strast in kako visoko ceno je včasih treba plačati.
Pripravil: J.P.
Vir: ESPN, BBC Sport, Muscle & Fitness, Men’s Health, Generation Iron, Ameriška zveza za ortopedsko kirurgijo (AAOS)
