Mejna osebnostna motnja od A do Ž
Mejna osebnostna motnja ali BPD je stanje duševnega zdravja, ki prizadene približno 1-2 % populacije, zanjo pa je značilen vzorec nestabilnih odnosov, intenzivnih čustvenih reakcij in impulzivnega vedenja. Posamezniki z mejno osebnostno motnjo imajo lahko težave pri uravnavanju svojih čustev, imajo izkrivljen občutek samoidentitete in težave z medsebojnimi odnosi. V tem eseju boste lahko prebrali o simptomih, vzrokih in zdravljenju mejne osebnostne motnje.
Zakaj nastane mejna osebnostna motnja
Vzroki mejne osebnostne motnje so kompleksni in večfaktorski. Obstajajo dokazi, ki kažejo, da lahko genetika, izkušnje iz zgodnjega otroštva in okoljski dejavniki igrajo vlogo pri razvoju BPD. Posamezniki z mejno osebnostno motnjo imajo lahko v otroštvu zgodovino travme, zanemarjanja ali zlorabe, kar lahko prispeva k težavam s čustveno regulacijo in medosebnimi odnosi. Poleg tega lahko pride do nepravilnosti v delovanju in strukturi možganov, zlasti v predelih možganov, ki uravnavajo čustva in nadzor impulzov.
Mejna osebnostna motnja: Štiri skupine simptomov
Simptome BPD lahko razvrstimo v štiri glavne kategorije: afektivna nestabilnost, motnje identitete, medosebne težave in impulzivno vedenje. Afektivna nestabilnost se nanaša na hitre in intenzivne spremembe razpoloženja, ki lahko vključujejo jezo, tesnobo, depresijo in razdražljivost. Za motnjo identitete je značilen kroničen občutek praznine, pomanjkanje jasnega občutka sebe in strah pred zapuščenostjo. Medosebne težave se nanašajo na nestabilne in intenzivne odnose, ki jih zaznamuje izmenično idealiziranje in razvrednotenje drugih. Impulzivno vedenje lahko vključuje samopoškodovanje, zlorabo snovi, nepremišljeno vožnjo in tvegano spolno vedenje.
10 najbolj pogostih simptomov mejne osebnostne motnje
- Intenzivna in nestabilna čustva: Posamezniki z mejno osebnostno motnjo pogosto doživljajo intenzivna in hitro spreminjajoča se čustva, kot so jeza, tesnoba in depresija.
- Strah pred zapuščenostjo: Posamezniki z BPD imajo lahko vztrajen strah, da bi jih drugi zapustili ali zavrnili, kar lahko vodi v mrzlično prizadevanje, da bi se izognili resnični ali namišljeni zapuščenosti.
- Nestabilni odnosi: Odnosi z drugimi so lahko intenzivni in nestabilni, zaznamovani z izmeničnim idealiziranjem in razvrednotenjem drugih.
- Impulzivno vedenje: Impulzivno vedenje, kot je zloraba snovi, nepremišljena vožnja, prenajedanje in tvegano spolno vedenje, je pogosto pri posameznikih z mejno osebnostno motnjo.
- Samopoškodovanje ali samomorilno vedenje: posamezniki z BPD se lahko samopoškodujejo, kot je rezanje ali sežiganje, ali imajo misli o samomoru ali poskusih samomora.
- Kronični občutki praznine: Posamezniki z BPD lahko doživljajo vztrajen občutek praznine, pomanjkanja namena ali usmeritve ter občutek, da so nepovezani s samim seboj.
- Motnje identitete: izkrivljen ali nestabilen občutek samoidentitete je pogosta značilnost BPD, za katero je značilno pomanjkanje jasne in dosledne samopodobe.
- Disociacija: Posamezniki z BPD lahko doživijo disociativne simptome, kot so občutek ločenosti od realnosti, depersonalizacija ali disociativna amnezija.
- Težave z uravnavanjem čustev: Težave z uravnavanjem čustev, kot so nenadni in intenzivni izbruhi jeze ali joka, so pogost simptom BPD.
- Paranoja ali disociativni simptomi: V nekaterih primerih lahko posamezniki z BPD doživijo prehodne psihotične simptome, kot so paranoja, halucinacije ali blodnje.
Zdravljenje mejne osebnostne motnje je lahko dolgotrajno
Zdravljenje mejne osebnostne motnje običajno vključuje kombinacijo zdravil in psihoterapije. Stabilizatorji razpoloženja in antidepresivi se lahko predpišejo za obvladovanje simptomov depresije, tesnobe in nihanja razpoloženja.
Psihoterapija, zlasti dialektična vedenjska terapija (DBT), se je izkazala za učinkovito pri zdravljenju BPD. DBT je oblika kognitivno-vedenjske terapije, ki se osredotoča na razvoj veščin za uravnavanje čustev, pozornost, toleranco v stiski in medosebno učinkovitost. Druge vrste terapije, kot sta shematska terapija in psihoterapija, osredotočena na transfer, so prav tako lahko koristne.
Posameznikom z BPD lahko koristi razvijanje strategij samopomoči, kot so vadba pozornosti, redna telesna aktivnost in izboljšanje higiene spanja. Pomembni so tudi podporni odnosi s prijatelji, družino ali podpornimi skupinami. Ti posameznikom pomagajo, da se počutijo potrjeni in razumljeni.
Izogibanje drogam in alkoholu je ključno, saj zloraba substanc lahko poslabša simptome BPD in oteži zdravljenje. Če posameznik z BPD doživi samomorilne misli ali se samopoškoduje, mora nemudoma poiskati pomoč. Na primer poklicati telefonsko številko za krizne situacije ali iti na urgenco.
Pomembno je omeniti, da je zdravljenje BPD lahko izziv in lahko zahteva dolgoročen, večplasten pristop. Prav tako je pomembno obravnavati morebitna sočasna stanja, kot so zloraba snovi ali motnje hranjenja, ki lahko poslabšajo simptome BPD. Poleg strokovne obravnave lahko posamezniki z mejno osebnostno motnjo koristijo skupine za podporo vrstnikov in vire za samopomoč.
V zvezi z BPD je še vedno veliko stigme in nerazumevanja, zaradi česar lahko posamezniki težko poiščejo pomoč in prejmejo ustrezno zdravljenje. Vendar pa lahko s pravilno diagnozo in zdravljenjem posamezniki z BPD živijo izpolnjujoče in produktivno življenje. Pomembno je vedeti, da je BPD resnično in ozdravljivo stanje ter da si posamezniki z BPD zaslužijo sočutje in podporo.
Od kdaj poznamo mejno osebnostno motnjo?
Mejno osebnostno motnjo (BPD) je prvič identificiral psihoanalitik Adolph Stern v tridesetih letih 20. stoletja. Opisal je skupino bolnikov z intenzivnimi in nestabilnimi čustvi ter težavami pri vzpostavljanju in vzdrževanju odnosov. Ti bolniki so tudi nagnjeni k impulzivnemu vedenju.
Izraz “mejna” je sprva opisoval bolnike, ki so bili na “meji” med nevrozo in psihozo. Sčasoma je definicija in diagnoza BPD napredovala in je danes priznana kot posebna in resna duševna bolezen.
Diagnostična merila za BPD so bila prvič vključena v tretjo izdajo Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-III) leta 1980. V DSM-III je BPD opredeljena kot vzorec nestabilnosti v medosebnih odnosih, samopodobi in vplivu, ob tem pa se pojavlja tudi izrazita impulzivnost, ki se začne v zgodnji odrasli dobi.
Od takrat so bila diagnostična merila za BPD posodobljena in izpopolnjena. Potekajo raziskave, ki se osredotočajo na razumevanje vzrokov, dejavnikov tveganja in učinkovitega zdravljenja te kompleksne motnje. Danes je BPD priznana kot resna duševna bolezen, ki je predmet aktivnega preučevanja in zdravljenja na področju duševnega zdravja.
Avtor: ŽK, FOTO: pixabay.com
