11 let za operacijo nosu?! V javnost prišel uradni dokument – in ne boste verjeli, kaj piše
11 let do operacije: Simptom sistemske bolezni slovenskega zdravstva
Na prvi pogled je videti kot slaba šala. Datum: 2. junij 2036. Ura: 07:50. Kraj: ORL klinika Ljubljana. Namen: operacija nosu v splošni anesteziji. Ampak to ni šala – to je realnost nekoga iz Hrastnika, ki je prejel uradno obvestilo s tem datumom sprejema. Čakalna doba? Enajst let.
Na fotografijo tega dokumenta je na družbenem omrežju opozoril poslanec NSi Aleksander Reberšek, ki je pod sliko pripisal ostre besede:
“Milijoni odtekajo na dnevni ravni, pacienti pa čakajo desetletje. Važno je, da storitev dobite TAKOJ in da je kvalitetno opravljena – ne glede na izvajalca.”
In ljudje? So se odzvali. Jezni. Utrujeni. Cinični.
Ker – roko na srce – kdor je kdajkoli čakal na pregled, ve: to ni več stvar sistema, to je že stvar sreče.
Zdravstvo na respiratorju
Slovenske čakalne vrste so že dolgo tema, ki vžge ogenj pod objavami in razpravami. A takšni primeri – 11 let za rutinsko ORL operacijo – niso več “izjema”. To so postali simbol. Simptom, da nekaj globoko, resno in nevarno ne deluje.
Po podatkih NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje) so za marsikatero zdravstveno storitev čakalne dobe še vedno več kot dve leti. Septoplastika, odstranitev mandljev, operacije sklepov – vse to naj bi bile redne, rutinske storitve. V praksi pa bolnik z napotnico “redno” pogosto čaka do 1.000 dni. Ponekod še dlje.
Portal cakalnedobe.si razkriva še eno sliko: tudi prednostni in hitri napotenci v mnogih regijah presegajo zakonske meje. V Mariboru, Murski Soboti, celo v Ljubljani.
In ljudje? Se znajdejo. Kako? Samoplačniško. Če zmorejo.
Javno ali zasebno?
Aleksander Reberšek je v objavi zapisal še nekaj, kar se zdi bistvo problema:
“Dokler se boste delili na osnovi javno ali zasebno, in dokler bo koalicija izkoriščala besedo JAVNO, bo situacija takšna.”
Ni prvi, ki to pravi. A takšne besede običajno povzročijo vihar. Za ene napad na javno zdravstvo, za druge klic k realnosti.
Po letu 2022 so se zgodile številne spremembe – tudi kadrovske menjave na ministrstvu in poskusi zakonskih popravkov. A dejstva ostajajo.
V javnem zdravstvu še vedno primanjkuje kadra, logistike in – najpomembneje – učinkovite organizacije.
Plačevanje po storitvi? Reberšek in še nekateri komentatorji pod objavo menijo, da bi ravno to omogočilo večjo motivacijo in skrajšalo čakalne vrste:
“Plačevalo bi se zdravnike po opravljeni storitvi, ki ima hkrati učinek,” piše.
Mnenja, ki bolijo
Pod Reberškovim zapisom se je zbralo več kot 200 komentarjev. Med njimi tudi tisti, ki pravi, da “ni vse tako črno”, saj so mu termin za operacijo kolena prestavili iz 12:15 na 12:00 – torej 15 minut prej. Ironično. Srhljivo.
Ena od komentatork zapiše:
“Tako je, ker ustreza vsem v sistemu, razen plačniku sistema – pacientu. In ta, kljub temu, da vzdržuje ta sistem, ima najmanj besede pri tem.”
In res – vprašanje se ponuja samo: kdaj je pacient postal brezglasen opazovalec sistema, ki naj bi bil ustvarjen zanj?
Kaj pravi država?
Ministrstvo za zdravje je v letu 2025 objavilo spremembo pravilnika o čakalnih seznamih – za nujne primere je dopustna čakalna doba podaljšana s 14 na 30 dni. A kritiki so ogorčeni. Namesto rešitve – nova legitimacija dolgih čakalnih vrst.
“Zdaj so lahko uradno dolge, brez da bi bile nezakonite,” komentirajo nekateri.
Na to opozarja tudi Zdravniška zbornica Slovenije, ki že več let opozarja na podhranjeno mrežo javnega zdravstva, nedosegljive specialiste in preteče izčrpavanje kadra. Več kot 1.300 zdravnikov naj bi se v zadnjih petih letih dodatno zaposlilo v zasebnem sektorju – zaradi razmer, ne koristi.
Samoplačniške ambulante
Pismo, ki ga je prejel pacient iz Hrastnika, v zaključku vključuje nekaj pomenljivega:
“Glede na zelo dolgo čakalno dobo (več let) vam svetujemo, da se pozanimate o samoplačniških ambulantah. Prilagamo seznam nekaj teh možnosti.”
Tak stavek – iz uradne bolnišnične korespondence – ni več “nasvet”. Je priznanje, da javni sistem ni več dovolj. In ko zdravstvo uradno predlaga zasebne rešitve – potem je razprava o “javno-zasebno” zgolj teorija. V praksi se je zgodba že odločila.
Kam naprej?
Za zdaj se zdi, da bo rešilni obliž prišel – če sploh – šele, ko bo dovolj ljudi prizadetih. Morda tisti, ki bodo 2036 končno prišli na vrsto za operacijo nosu. Če bodo takrat sploh še potrebovali to storitev. Ali če bodo takrat sploh še… tukaj.
Rešitev? Najbrž ni enostavna.
Nekateri pozivajo k referendumom, drugi k privatizaciji, tretji k vračanju zdravnikov iz tujine (okoli 2.000 slovenskih zdravnikov naj bi bilo aktivnih v Avstriji, Nemčiji, Švici).
A dokler bo sistem razpet med ideološke tabore, finančne interese in kronično birokracijo – pacient ostaja tisti v vrsti. Tisti, ki čaka. Leta.
Kam gremo?
Zadeva iz Hrastnika ni osamljen primer. Je opozorilo. Ustno pismo prihodnosti, ki se – čisto tiho – že dogaja.
Zdravstvo, kjer ni pomembno več, kaj ti je, ampak ali imaš, je zdravstvo, ki je pozabilo, zakaj obstaja.
In ko sistem pacientu vnaprej pove: “vidimo se čez enajst let” – potem ne gre več za kolaps. To je že… pogodba z brezupom.
Vir: NIJZ, cakalnedobe.si, Facebook objava Aleksandra Reberška
Pripravil: N. Z.
