Na OI nista šli sodelovati, ampak po dober rezultat
Za Majo Vtič in Evo Logar je zgodovinski prvi nastop na olimpijskih igrah. Potem ko so ju v Zabrdu navdušeno sprejeli, smo tudi mi poklepetali z letečima Dolenjkama.
MIRNA – Na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju smo letos prvič spremljali smučarske skoke za ženske. Na tekmi na srednji skakalnici so bile tudi štiri Slovenke – poleg Maje Vtič in Eve Logar še Katja Požun in Špela Rogelj.
Najbolje se je odrezala Maja Vtič, ki je skočila na 6. mesto. Če bi seštevali le metre, pa je bila z izkupičkom 201 metra druga skakalka tekme za srebrno Avstrijko. Vtičeva je sicer sodila v širši krog favoritinj, kar je navsezadnje dokazala tudi na predzadnji tekmi svetovnega pokala v Hinzenbachu, kjer je osvojila tretje in četrto mesto, že pred tem pa je bila v tej sezoni 5. in 12. v Planici, 5. in 6. v Sapporu in Hinterzartnu ter 5. in 9. v Lillehammerju.
Eva Logar je na olimpijski preizkušnji v prvi seriji skočila 90 metrov in bila 28., v drugi pa 88 metrov in na koncu osvojila 27. mesto.
Katja Požun je bila 11., Špela Rogelj pa 26. Zmagala je Nemka Carina Vogt, druga je bila Avstrijka Daniela Iraschko-Stolz in tretja Francozinja Coline Mattel. Največja osmoljenka tekme je bila vladarica ženskih smučarskih skokov, Japonka Sara Takanaši, ki je na četrtem mestu ostala brez olimpijske kolajne.
Udeležba na tako velikem športnem dogodku je verjetno nekaj posebnega. S kakšnimi vtisi se vračata iz Sočija?
Maja: Vesela sem bila, da so ženski skoki končno postali del olimpijskih iger in da sem se uvrstila na igre. Iz Sočija se vračam z lepimi občutki, saj sem na tekmi prikazala dobro pripravljenost, borila sem se za najvišja mesta. Z dobrim nastopom sem izpolnila svoj cilj, na sploh sem v Sočiju zelo uživala.
Eva: V olimpijski vasi je bilo zanimivo. Meni je bilo najbolj všeč, da smo bili Slovenci skupaj, ker se drugače zelo redko srečamo in smo se lahko malo podružili, največ pri obrokih. Najbolj me je zanimalo, kako kdo trenira, kako se pripravljajo na tekme, kako vse skupaj poteka v različnih športih …
Kako sta zadovoljni s svojo olimpijsko predstavo?
Maja: Kot sem že omenila, sem s svojim nastopom zelo zadovoljna. Uspela sta mi dva konstantna skoka. Pokazala sem, da sem konkurenčna najboljšim skakalkam, za kaj več pa bi potrebovala malo več športne sreče. Kljub vsemu sem dosegla lep rezultat.
Eva: S svojimi skoki ne morem biti zadovoljna, saj je bil tudi končni rezultat najslabši letos. Nikakor se nisem mogla najti na skakalnici, ujeti pravi ritem in zato je bilo razočaranje po tekmi ogromno. Ko sem premlela, sem na koncu ugotovila, da sem poskušala vse, kar je bilo v moji moči in pač ni šlo. To je šport in to se žal dogaja. Škoda, da ni šlo tako, kot sem si želela, ravno na olimpijskih igrah.
Po tekmi verjetno sledi analiza skoka in verjamem, da po olimpijski ni bilo nič drugače. Kaj bi lahko naredili bolje, drugače, kako bi popravili doskok, izvedli daljši skok … Pa vendar, pravijo, da je važno sodelovati in sodelovati na olimpijskih igrah so sanje večine športnikov?
Maja: Na olimpijske igre nisem šla sodelovati, ampak po dober rezultat in pokazati dobre nastope. Mislim, da mi je to uspelo. Glede na to, da sem imela v obeh serijah drugo daljavo, bi težko rekla, kaj bi lahko izboljšala, da bi bil skok daljši. Z dolžino sem bila konkurenčna najboljšim, seštevek točk pa je pokazal, da so bile nekatere punce boljše. Zdaj ne gledam več nazaj, kaj bi bilo, če bi določeno stvar izpeljala bolje, ampak sem z mislimi že usmerjena naprej proti novim ciljem.
Eva: Sodelovanje na olimpijskih igrah so najbrž res želje vsakega športnika, ampak zame zgolj sodelovanje ni dovolj, imam višje cilje. Po tekmi nisem delala posebne analize. Vem, da je bila napaka v počepu, tam sem bila malo nizko z zadnjico in zato zadaj, potem pa se napake skozi skok samo stopnjujejo.
Kakšno je bilo sicer vzdušje na olimpijski tekmi?
Maja: Vzdušje je bilo takšno kot na kakšni drugi tekmi za svetovni pokal. Zbralo se je lepo število gledalcev, ki so ustvarili prijetno vzdušje, sem pa pričakovala kakega slovenskega navijača več na tribuni. Lahko bi bilo več pozitivnega vzdušja znotraj ekipe, predvsem s strani trenerskega štaba.
Eva: Meni ni bilo vzdušje nič tako posebno. Gledalcev je bilo malo manj kot v Planici, ampak sem v Planici veliko bolj uživala, ker so bili to naši navijači. Sama tekma se mi je zdela kot še ena tekma svetovnega pokala.
Kaj pa pričakovanja pred tako pomembno tekmo, je pritisk nastopiti na olimpijskih igrah večji kot sicer?
Maja: Pritisk pred tekmo ni bil nič večji kot pred kakšno drugo tekmo. Na tekmo sem šla samozavestna, saj sem vedela, da sem dobro pripravljena. Za to tekmo sem trenirala dolgo časa in nima smisla, da bi zaradi nervoze ali pritiska nastopila slabše od pričakovanj. Zato sem bila med nastopom zelo mirna in zbrana.
Eva: Sama nisem čutila nobenega dodatnega pritiska. Sama tudi pravim, da čutiš toliko pritiska, kot si ga sam ustvariš oziroma dovoliš, da ti razne napovedi medijev pridejo do živega. Imela sem višja pričakovanja, zadovoljna bi bila, če bi se uvrstila med najboljšo deseterico, kjer sem tudi bila obe tekmi zadnjega vikenda pred olimpijskimi igrami, pa tja do 15. mesta tudi še ne bi bila razočarana.
Sta v Sočiju spremljali tudi druge slovenske nastope?
Maja: V živo sem si ogledala samo treninge smučarjev. Ostale nastope sem si zaradi prekrivanja urnikov ogledala po televiziji, vendar sem spremljala vse slovenske nastope.
Eva: V živo smo si lahko pogledale samo treninge, ki so potekali pred otvoritvijo, potem smo bile preveč zasedene. Bile smo na treningu smuka za moške in ženske. V živo pa smo spremljale vse medalje, razen Vesna Fabijan nam je ušla.
Kakšno je bilo vzdušje ob osvojenih olimpijskih kolajnah naših športnikov v olimpijski vasi?
Maja: Vsi športniki nismo bili nastanjeni v isti vasi, tako da vseh dobitnikov medalj nisem videla. Seveda je bilo veliko navdušenje ob vsaki osvojeni medalji za Slovenijo, pretiranega slavja pa ni bilo.
Eva: Ko gledaš nastope Slovencev z ostalimi Slovenci in da je to še medalja, je res noro vzdušje in doživetje. Ni bilo pa potem nobenega posebnega praznovanja, ker smo imeli vsi še tekmovanja, ki so bila tudi glavni razlog, da smo bili tam.
Ob vrnitvi v Slovenijo so vaju, skupaj s Špelo Rogelj ter trenerjema Jožetom Berčičem in Primožem Peterko, pričakali navdušeni navijači. Kako sta doživeli sprejem v lahko bi rekli domačem Zabrdju?
Maja: Sprejema sem bila zelo vesela, sploh pa nisem pričakovala takega števila obiskovalcev. Veseli me, da je toliko ljudi spremljalo žensko tekmo in da nas podpirajo pri tem, kar delamo. Res sem bila vesela odziva na rezultat, ki sem ga dosegla. Tega nisem pričakovala.
Eva: Nisem pričakovala take udeležbe ljudi, bile so tudi učiteljice iz najine osnovne šole, pa vzgojiteljice iz vrtca, nekaj prijateljev, sorodnikov, pa tudi neznancev seveda. Bila sem res prijetno presenečena. In taki dogodki ti dajo še dodatno energijo za delo naprej.
Navijaču so vaju sicer letos že spodbujali na januarski tekmi v Planici, obljubljajo, da v dolino pod Poncami pridejo navijati tudi na zaključek sezone konec marca. Kaj vama pomeni njihova podpora?
Maja: Podpora navijačev je zelo pomembna. Da mi dodatno spodbudo in motivacijo za dober nastop. Lepše je tekmovati ob prisotnosti navijačev.
Eva: Njihova podpora mi veliko pomeni. Največ mi seveda pomeni podpora mojih najbližjih, družine in prijateljev, ki so z mano vedno, tudi takrat, ko ne gre, ne samo ob uspehih. In najbolj tudi vedo, čez kaj vse greš, da prideš tja, kjer si danes. Je pa najbolj noro skakati na domačih tekmah. Vedno mi dajo dodatno energijo in željo po boljšem skoku. Tisti občutek, ko si na rampi in slišiš množico gledalcev, kako navijajo zate, je meni nepopisno dober.
Kdaj bo kaj časa za počitek?
Maja: Čas za počitek bo po sezoni.
Eva: Počivala bom po sezoni, konec marca in aprila, ko bo treba prijeti knjige v roke in nadoknaditi študij za letošnje leto.
Kakšni pa so vajini športni cilji za naprej?
Maja: Želim si še naprej uspešno tekmovati v svetovnem pokalu, mogoče celo izboljšati svoj najboljši rezultat. Še vedno se da izboljšati tehniko in to je moj cilj za naprej.
Eva: Kratkoročni cilj je, da poskačem to sezono do konca po svojih zmožnosti, da bom še nekajkrat med top 10 skakalk. Dolgoročni pa da bom bolj konstanta pri svojih skokih in da nadgradim svojo tehniko v pripravljalnem obdobju za naslednje leto.
Si želita, da bi se čez štiri leta preizkusili še v Pjongčangu?
Maja: Do takrat je še daleč, o tem še ne razmišljam. Bomo videli kaj bo prinesel čas, sem pa oseba, ki se ne vda tako hitro. Veliko je odvisno tudi od tega, kakšni bodo pogoji v ženskih skokih. S takim načinom, kot je sedaj, ne bodo obdržali veliko tekmovalk.
Eva: Glede na to, da je ravno konec olimpijskih iger, ravno ne razmišljam o naslednjih. Se bom pa sproti odločila, koliko časa bom še v športu, kar je tudi odvisno od podpore Smučarske zveze, pa študentke tudi ne moremo biti v nedogled. To je pač ozadje, ki ga veliko ljudi ne vidi in se je v življenju treba zavedati tudi tega. Sama imam veliko izzivov v življenju, tudi izven športa, čeprav mi je v tem trenutku šport glavni.
P.K. in J.S.
(Foto: Lapego)
