40 let je reševal življenja – zdaj je prejel nekaj, kar prejmejo le redki
MOKRONOG-TREBELNO – Kipec Matevža Haceta v roke Janezu Bregantu: Poklon, ki ga ne doživi vsak
V Mokronogu ni vsak dan praznik. Ampak včeraj je bil. Ne zaradi sejma, ne zaradi godbe ali kakšnega bombastičnega dogodka. Temveč zaradi človeka. Janez Bregant, dolgoletni gasilec in častni občan Občine Mokronog-Trebelno, je prejel najvišje priznanje, kar jih v slovenskem gasilstvu sploh obstaja – kipec Matevža Haceta.
Preprosto povedano: to ni priznanje, ki ga dobiš kar tako. To je tisto, kar se zgodi, ko za tabo ostanejo desetletja trdega dela, premnogih dežurstev, gasilskih vaj in resničnih intervencij, kjer ni šlo za medalje, ampak za življenja.
“Janez ni le gasilec, je simbol predanosti, požrtvovalnosti in tihega poguma,” je med svečanostjo pred Gasilskim domom v Mokronogu povedal eden izmed govorcev.
Dogodek se je zgodil v soboto dopoldne (12. aprila), pred gasilskim domom, ki je za mnoge Mokronočane tako rekoč drugi dom. Zbrali so se sokrajani, predstavniki gasilskih društev iz okoliških krajev, občinska oblast in seveda člani domačega PGD Mokronog. Ni manjkalo praporov, uniforme so bile brezhibno urejene, vzdušje pa… preprosto toplo.
Priznanje, ki ga podeljuje Gasilska zveza Slovenije, velja za najvišji poklon posamezniku v gasilski organizaciji. Podeli se redko. Samo tistim, ki so “pustili sled”.
Janez Bregant ni neznan obraz v Mokronogu. Prav nasprotno. Mnogi ga poznajo po tem, da je bil vedno prvi, ki se je odzval – ob treh zjutraj, sredi sneženega meteža ali na praznični dan. Ko je nekdo zaklical “Gori!”, Janez ni spraševal, kaj gori ali čigava je hiša. Šel je. In to ve vsak, ki ga je kdaj potreboval.
Kot poroča lokalni vir, je Bregant v gasilskih vrstah več kot 40 let. Opravljal je različna mesta, vodil ekipe, bil mentor mlajšim in se do zadnjega udeleževal usposabljanj. Njegova vloga ni bila le operativna, bila je vzgojna.
Županu Občine Mokronog-Trebelno, Francu Glušiču, ni bilo treba iskati besed: “Takšni ljudje niso junaki le v intervencijah, temveč tudi v vsakdanjem življenju – s svojo srčnostjo, skromnostjo in pripravljenostjo pomagati.” In iskreno, redki so, ki bi se s tem strinjali zgolj iz vljudnosti. Večina prikima iz izkušenj.
V očeh lokalne skupnosti je to priznanje tudi priznanje vsem, ki v manjših občinah skrbijo, da stvari tečejo. Brez pompa, brez reflektorjev. Bregant je zgolj eden izmed mnogih. Ampak zdaj – zasluženo – v ospredju.
Gasilska zveza Slovenije priznanje podeljuje na podlagi predlogov društev, ki morajo utemeljiti izjemen prispevek posameznika k razvoju in delovanju gasilstva v Sloveniji. Natančno proceduro razpisuje Pravilnik o priznanjih GZS, ki določa tudi obliko in vsebino nagrade. Kipec nosi ime po Matevžu Hacetu, enem izmed ustanoviteljev slovenskega gasilstva iz 19. stoletja.
Zgodovinski kontekst tega priznanja torej ni zanemarljiv. Gre za simbol tradicije, kontinuitete in hkrati spremembe – spremembe v miselnosti, da se delo prostovoljcev ceni, opaža in (vsaj občasno) nagrajuje.
Za zdaj pa ostaja vtis. In spomin na soboto, ko ni gorelo – pa se je vseeno iskrilo. Od ponosa.
Več o ozadju priznanja bomo spremljali v prihodnjih tednih, vključno z odzivi domačega PGD in možnim intervjujem z Bregantom, če bo ta privolil.
Pripravil: N. Z.
Vir: Gasilska zveza Slovenije (GZS), Občina Mokronog-Trebelno (uradna spletna stran), Pravilnik o priznanjih GZS
