»Ali sploh še znam poučevati?« Učiteljica Mateja brez olepševanja o stanju šolskega sistema
Na družbenem omrežju Facebook se je oglasila uporabnica Mateja, učiteljica, ki je s svojim iskrenim zapisom odprla eno najbolj perečih vprašanj današnjega šolstva, zakaj učenje ne deluje več, kot je nekoč, in zakaj se v tem procesu izgubljajo tako učenci kot starši in učitelji.
Učiteljica o izgubljeni motivaciji, dvomih in iskanju poti do učenca
»Znanje učencev in dijakov je slabo. Na pisnih ocenjevanjih je veliko negativnih ocen. Izogibajo se ocenjevanju. Ni jih v šolo,« zapiše učiteljica in doda, da pogosto sestavlja tudi po pet različnih testov, samo zato, da bi učenci sploh dobili priložnost pokazati znanje. »Vsak dan se sprašujem, kako naj jih še motiviram za učenje? Vidim, da tako učenje ne vodi nikamor.«
Čeprav se na prvi pogled zdi, da so učenci brezbrižni in nemotivirani, sama dvomi v takšno razlago. Teža odgovornosti jo pripelje celo do vprašanja, ki si ga marsikateri učitelj danes ne upa izreči naglas: »Sprašujem se, ali sploh še znam poučevati.«
Starši v stiski
V zapisu se oglasi tudi glas staršev. Glas, ki je pogosto razpet med željo po zaupanju in strahom, da otrok ne bo zmogel sam. »Mislila sem, da otroku lahko že zaupam, da bo sam poskrbel za šolo. Ko mu rečem, naj se gre učit, me ne upošteva. Če pritiskam, se zapre. Če popustim, se stvari še poslabšajo.« Starši vedo, da njihov otrok ni neumen in da ni slab. A hkrati vidijo, da znanja preprosto nima in ne vedo več, kako mu pomagati.
Najbolj pretresljiv je morda glas otroka. Glas, ki se redko sliši, a v sebi nosi največ tihe stiske. »Učiteljica in starši mi govorite, naj se učim. In jaz se učim, vsaj mislim, da se. Berem iz zvezka, iz učbenika. Ko pišem test, rezultat ni tak, kot sem pričakoval. In vsakič je težje.« Otrok poudari, da mu ni vseeno, tudi če se pretvarja, da mu je. A ne ve, kaj dela narobe. Ne upa si prositi za pomoč, ker se boji, da bo izpadel šibek, neuspešen, »luzer«.
Zakaj otroci ne znajo, čeprav se trudijo
»Učiteljica vidi številke. Starši vidijo upor. Otrok vidi neuspeh. Vsak gleda iz svojega zornega kota in vsak ima prav,« zapiše avtorica. Po njenem mnenju učenje danes ne razpade zato, ker otroci nočejo, temveč zato, ker pogosto ne vedo, kaj pomeni znati. Ne znajo preveriti sebe, ne vedo, kdaj so pripravljeni, ne vidijo povezave med trudom in rezultatom. Rešitev po njenem ne leži ne v večjem pritisku ne v popolnem popuščanju. Most med vsemi tremi glasovi se začne drugje. »Tam, kjer se učenje spremeni iz ‘moraš’ v vprašanje: kako se učiš? Kako veš, da znaš? Kako te lahko podprem?«
V drugem zapisu avtorica opozori še na jezik, s katerim danes govorimo o šoli. »V razpravah o šoli vse pogosteje slišim, česa učenci ne znajo, česa učitelji ne zmorejo, kaj vse je narobe. Ta jezik pomanjkanja pušča sledi, v odnosih, zaupanju in občutku lastne vrednosti.« Po njenem prepričanju se prav v izčrpanosti in nezaupanju skriva možnost za spremembo.
Kaj danes ne deluje v šolstvu?
V širšem pogledu zapis učiteljice odpira vprašanje stanja celotnega šolskega sistema, ki se vse težje prilagaja sodobnim otrokom in realnosti današnjega sveta. Šola je še vedno močno usmerjena v ocene, preverjanja in rezultate, manj pa v razumevanje učenja, samoregulacijo in občutek varnosti pri napakah. Med pritiskom učnih načrtov, pričakovanj staršev in sistemskih omejitev se pogosto izgublja bistvo, odnos, smisel in občutek, da je znanje proces, ne zgolj rezultat. Zapis Mateje zato ne govori le o eni učilnici ali eni učiteljici, temveč zrcali širšo krizo zaupanja v šolstvu, kjer vsi učitelji, starši in otroci skušajo delovati po najboljših močeh, a pogosto brez skupnega jezika in jasne poti naprej.
Napisal: K. J.
Vir: Facebook (Mateja Peršolja)
