Delal sem ob papežu Frančišku – resnica, ki je javnost nikoli ni izvedela, takšen je bil v resnici
DELAL SEM ZA PAPEŽA FRANČIŠKA. TAKŠEN JE BIL V RESNICI. (Daniel B. Gallagher, povzeto po Medium)
“O papežu Frančišku bo teh dni padlo veliko besed. Poklonov, kritik, analiz. Tudi nekaj mitov. Moj prispevek? Pogled od znotraj. Bil sem tam. Bil sem njegov sodelavec.
Začetek? Leto 2007. Vatikan, Državno tajništvo, še pod Benediktom XVI. Vse je teklo po starem. Urejeno, natančno. Potem pa – 2013. Kardinal Bergoglio postane papež. Prvi iz Latinske Amerike. In prvi, ki se je resno odločil premešati kocke.
Namesto v palačo se preseli v Domus Sanctae Marthae. V stik z ljudmi. Nihče ni vedel, kaj naj si misli. Na pisma je odgovarjal sam. Sam! V svetu, kjer ima vsak ”pomembnež” ljudi, svojo ekipo za odnose z javnostmi, on piše z roko. In se sprehaja mimo turistov. Varnostniki so ponoreli.
Ampak … nekaj je bilo jasno. Vatikan je potreboval osvežitev. Benedikt je bil globok mislec. Teolog. Po srcu bolj profesor kot voditelj. Vse to pišem z velikim spoštovanjem. Toda realnost je bila, da je vladanje – ni bila njegova močna točka. Tudi ni znal ali hotel videti, kdo mu škodi.
In potem pride Frančišek. Brez skrivalnic. Direktno. Včasih neprijetno odkrito. Včasih celo jezljiv. ”Grešnik sem,” je rekel, ko so ga izvolili, ”ampak zaupajoč v Božje usmiljenje – sprejemam.” (Peccator sum, sed super misericordia et infinita patientia Domini nostri Jesu Christi confisus et in spiritu penitentiae accepto.)
O njem kroži tisoč podob. Levi ga slavijo kot zaveznika LGBTQ skupnosti. Desni ga obtožujejo, da razkraja tradicijo. Oboji ga pogosto ne razumejo. Ni bil aktivist. Ni bil heretik. Bil je človek, ki je odprl vrata. Tudi takrat, ko ni vedel, kaj bo za njimi.
In to sem videl od blizu. Dve zgodbi. Dve podobi.
Prva zgodba. Kaligrafi. Vatikanski umetniki, ki ročno pišejo papeževe dokumente na pergament. Delo, ki se prenaša iz roda v rod. In pride Frančišek. Vpraša jih, zakaj ne uporabljajo računalnika in tiskalnika. ”Bi šlo hitreje in ceneje, ali ne?” Nedolžno, a … neprimerno. Kaligrafi zmrznejo. A mu spoštljivo razložijo pomen tradicije. Unikatnost. Avtentičnost. Frančišek pritrdi. Prizna. Nasmehne se in gre dalje. Kaligrafi obdržijo delo.
Druga zgodba. Maša v Domus Sanctae Marthae. Možki v prvi vrsti sedi preveč sproščeno. Noge prekrižane. Papež ga dvakrat opozori, naj se usede spoštljivo. Gospod ne razume italijansko. Tretjič Frančišek že ostro opozori, naj se zavedamo, kje smo. ”To ni kavarna. To je sveto.” Ni vpil. A pogled je povedal vse.
Ta resnost ni bila zlonamerna. Bila je iskrena. Čisto spoštovanje do svetega. Do Gospoda.
Še nekaj. Ko sem mu leta 2015 osebno predal latinski prevod knjige Dnevnik nabritega mulca, se je nasmejal. ”Kdo bi si mislil, da bo takšna knjiga enkrat v latinščini?”
In ja – znal je biti strog. Tudi sodil je včasih. A nikoli brez samorefleksije. ”Tudi sam sem grešnik,” je rad ponavljal. Njegovo geslo? Miserando atque eligendo – ”Iz usmiljenja in iz izvolitve.” Pomeni: Bog odpusti tako, da izbere. In izbere tako, da odpusti.
Leta 2013 sem s svojim latinskim kolegom iz Benetk analiziral to geslo. Izvira iz Svetega Bedeja. Tolmači Jezusov klic Mateja. Jezus ni le odpustil – poklical je. In ravno to je bil Frančišek. Človek, ki je bil poklican – ker je bil odpuščan.
In zato me ni presenetilo, da je umrl šele na veliko noč. Lahko bi prej. A hotel je še enkrat nagovoriti vernike. Še enkrat blagosloviti. Še enkrat praznovati vstajenje. Kot piše v Pismu Korinčanom: ”Kristus je umrl, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sebi, temveč njemu.” (2 Kor 5,15).
Na koncu ni želel naslovov. Ne pozlačenih napisov. Samo eno besedo na grobu: „Frančišek.“
In to je bilo dovolj.”
Vir: Daniel B. Gallagher – osebno pričevanje (objavljeno na Medium), Reuters, Catholic Herald, Sveto pismo (2 Kor 5,15), Sveti Bede
Pripravil: N. Z.
