Pogovor z Deso Muck: »Mokronožani so prijetni in dobrovoljni ljudje«
Že 13 let Mokronožanka, Dolenjka. Zato smo jo obiskali in pocukali za rokav: o njenih projektih, načrtih …
Desa Muck je nečakinja slovenskega igralca, pesnika in profesorja Kristijana Mucka. Preizkusila se je v več poklicih, najprej kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu Poljane, kasneje kot negovalka duševno prizadetih otrok. Bila je zaposlena tudi kot tehnična risarka v gradbenem podjetju. Preizkusila se je v vlogi igralke v filmih, gledaliških predstavah ter kot voditeljica. Nazadnje se je lotila še pisanja. Je svobodna umetnica. Le kdo ne pozna njenih del: Blazno resno o …, Anica …, Panika in še in še.
Marsikdo ne ve, da ste že 13 let priseljeni v Mokronog. Kako je vaša družina sprejela takrat novo okolje in kako se vi počutite med Mokronožani, saj ste nenazadnje le rojena Ljubljančanka?
Moja družina ni imela dosti izbire. Popokala sem jih, pa smo šli. Bilo je tako, da sem se naveličala podnajemniške sage, ki je bila zame dosti predraga in preveč stresna, vendar se mi ne da več vrteti svoje lajne o ubogi samohranilki s tremi otroci, ker so me najbrž že vsi siti. Dobila sem skromen hipotekarni kredit, se med ogledom primernih nepremičnin v trenutku zaljubila v našo hišo in zame ni bilo več poti nazaj. Vanjo sem še vedno zaljubljena, čeprav zaradi okoliščin mnogo premalo storim zanjo. Mokronožani so prijetni in dobrovoljni ljudje. Od Dolenjcev so mi nasploh najbolj všeč Dolenjke. ‘Fejst babe’ so to. S sokrajani pa na žalost nimam prav dosti stikov. Še vedno sem zelo zasedena s svojimi projekti. Pri delu potrebujem veliko miru, pa še samotar sem po duši. Edina pripomba, ki bi jo imela čez Mokronožane, je, da imam občutek, da težje sprejemajo spremembe in novosti. Bi rekla, da so bolj tradicionalisti.
V enem izmed svojih prispevkov ste zapisali: »Moje hčerke pravijo, da mi bodo večno hvaležne, ker sem jim omogočila otroštvo na vasi.« To pomeni, da vam družina veliko pomeni, hkrati pa ste se odpovedali mestu. Ali vam življenje na vasi ugaja?
Pred Mokronogom in Trzinom smo živele v prelepi vasici na Gorenjskem, kjer je bilo kakšnih dvanajst hiš. Tisto je bila res vas. Hčerke so ljubile svobodo in možnosti, ki so jim jo za igro dajali gozd, travnik in reka v bližini. Odraščale so skupaj z vaškimi otroci, in to od rojstva, ter bile samo ene izmed njih. V Mokronogu ni bilo tako. Tu se niso nikoli vživele, pa če so se še tako trudile. Nikoli niso bile samo ene izmed njih. Tu so bili hčerke Dese Muck in čudakinje. Mlajši dve, ki sta tu še obiskovali osnovno šolo, sta zaradi tega veliko pretrpeli in tudi zame je bilo to bolj težko obdobje. Ampak to je precej pogosto, kadar otroci niso skupaj od prvega razreda. Moji dve sta prišli šele v tretjem in sedmem razredu.
V zadnjih letih ste se kar malo umaknili iz javnega življenja. Vam ugaja takšno umirjeno življenje?
Res je. Iz javnega življenja sem se umaknila že pred več kot desetimi leti. Pravzaprav sem bila del njega samo, kadar sem bila tam poklicno. Če je šlo, na primer za moje premiere, ali sem vodila kak dogodek, ali je šlo za dogodke mojih najtesnejših prijateljev. Zelo me izčrpajo površni klepeti in odnosi, ki vladajo ob takšnih priložnostih. Zdi se mi škoda časa in energije za ljudi, s katerimi nimam nič skupnega, razen tega, da smo javne osebe. Sicer pa je javna oseba danes lahko vsak. En teden govori in počne oslarije v resničnostnem šovu, pa je že zvezda. Mislim, da je to zelo zavajajoče in škodljivo za naše otroke.
Vaša poklicna pot se ni začela prav nič po pisateljsko. Bili ste varuška in risarka v gradbenem podjetju. Kako, da vas je poneslo najprej v igralske in nato še pisateljske vode?
Kaj pa vem … Zelo dolgo sem se upirala, da bi postavila na ogled (in pod drobnogled) svoje talente. Mislila sem namreč, da jih nimam. Vendar mi življenje ni dalo miru. Ustvarjalo je situacije, s katerimi me je prisililo, da sem se končno, kljub ogromnemu strahu in dvomu vase, le začela migati na teh področjih. Zato sem prepričana, da naključij ni. Vse na tem svetu je povezano in se dogaja z nekim namenom. S kakšnim, pa nimam pojma. Nisem dovolj pametna. Prepričana pa sem, da gre za nekakšno duhovno evolucijo. Seveda to mojo teorijo demantira dejstvo, da se človeštvo v tisočletjih ni kaj dosti naučilo iz svojih napak. Toda, če gre za evolucijo – tudi ptice so bile najprej ribe in plazilci.
Že sami izhajate iz pesniške, igralske družine, enako pot nadaljujejo tudi vaše hčerke. Ste veseli, da so se vse tri podale v umetniške vode? Ste jih k temu kaj spodbujali?
To ne. Vem, kakšna je borba za preživetje na teh področjih. Gotovo bi bila bolj zadovoljna, če bi si izbrale kak zanesljivejši poklic. Hkrati pa sem vesela, da so dovolj pogumne, da počnejo to, kar jih veseli. In ponosna, da samo čakam, kdaj bom eksplodirala. Sicer pa je tako. Zelo normalno in celo zaželeno se nam zdi, če recimo mesarjev sin tudi postane mesar ali če sin prevzame očetovo kmetijo. Kadar pa umetniki spravljamo na svet nove umetnike, se pa temu reče nepotizem. Pred davnimi leti, recimo, na igralsko akademijo zato namenoma niso jemali otrok igralcev, ker so vsi govorili, da so tja prišli zaradi zvez. No, saj še vedno. Tudi za moje so.
Kaj je vaša prva ljubezen, pisanje ali gledališče?
Prej je bilo to gledališče, zdaj je pisanje.
Kakšni so kaj načrti za prihodnje vloge v gledališču?
Nimam jih več. Igranje je zame postalo prenaporno, predvsem zaradi zdravstvenih razlogov. Končno jih imam čez šestdeset in sem utrujena.
Veliko pišete za najstnike. Kako ste postavite v njihovo kožo? Knjige so zelo dobro prodajane, zato se zagotovo dobro vživite v te najstniške like.
Lahko se vživim tudi v majhne otroke in v odrasle. Lahko se vživim v vsa obdobja, ki sem jih že doživela. Razen pozne starosti.
Imate pred začetkom pisanja knjige že celotno knjigo v glavi – od začetka do konca?
V glavnem. Me pa včasih še med samim pisanjem kaj preseneti. Kaka domislica, za katero mi je v hipu jasno, da je boljša od prejšnje, mi pa seveda vse postavi na glavo in mi da veliko dodatnega dela. A se splača.
Vse nas zanima, od kod črpate navdih za svoja dela? Imate mogoče kakšno skrivnost?
Če bi bila skrivnost, bi vam jo povedala, ampak ni. Pisanje je zapleten proces, v katerem se prepletajo vse oblike spomina pa empatija, oziroma, kot ste rekli, zmožnost vživljanja v druge, znanje, obrtniška veščina, sposobnost opazovanja, domišljija in predvsem iskrenost. To se pravi, ne smeš se truditi, da bi bil všečen. Ker potem si dolgočasen in predvidljiv.
Ko knjigo napišete in izdate, jo potem še kdaj vzamete v roke in preberete?
Če moram kdaj kje prebrati kak odlomek. Sicer pa ne. Vedno se mi zdi, da sem imela premalo časa in bi lahko še kaj popravila.
Morda kakšen namig o projektu, ki je trenutno v ospredju in kateri je še skrit v rokavu?
Zelo nerada govorim o prihajajočih projektih. Nekako sem vraževerna. Pa še v Sloveniji je rado tako, da projekti radi padejo v vodo, zato jih nima smisla preveč napovedovati. Zato bom povedala samo to, kar si upam. Pišem dve knjigi za otroke. Pišem tudi nekaj za gledališče, pa ne povem kaj. Z mojim partnerjem sva skupaj stopila tudi poslovno. On se je na tem področju že večkrat zelo izkazal, sama pa sem na tem področju čisto nepismena. Če mi govoriš o poslih in denarju, imam občutek, kot da se pogovarjamo v kitajščini. Zato pa imam tu pa tam kakšno idejo. Tako bo odprl trgovino v Mokronogu, ki bo namenjena družinam in bo tam nekaj za mamice in očke, predvsem pa za otroke. Jaz bom seveda sodelovala po svojih močeh. Po novem imava tudi založbo »Muck Blažina« in kot prva bo v njej izšla tretja knjiga mojih kolumn z naslovom »Takole bom rekla …«, pa še predstavo »Anica in Grozovitež« pripravljamo. Režirala jo bo moja najstarejša hči, ki je precej hvaljena in nagrajena diplomirana režiserka. Vem, hvalim se, da ni za zdržat’. Premiera bo seveda v Mokronogu, potem pa bo predstavica nadaljevala svojo pot po Sloveniji. Želim si, da najprej po naši Dolenjski.
Zahvaljujemo se za prijeten pogovor.
Pripravila: Petra Urbančič, foto: Ana Iza Sajko.
