Javila se nam je bralka: ‘On gara, ona dobi stanovanje – brez da bi delala?!’

KDO DOBI NEPROFITNO STANOVANJE? Po objavi članka se nam je oglasila bralka – z drugačnim in zelo neposrednim pogledom

LJUBLJANA – Po objavi našega članka »Ujeli so jih skozi okno – poglejte, kdo zares živi v novih stanovanjih na Brdu« smo v uredništvo prejeli kar nekaj odzivov.

V prvotnem članku smo predstavili Instagram objavo Zale Tomašič, ki je delila anonimno pismo stanovalca iz Brda. V njem avtor izraža frustracijo nad tem, kdo vse naj bi prejemal neprofitna stanovanja, objavo pa spremljajo tudi fotografije žensk in otrok – posnete iz zasebnosti, brez njihove vednosti. Članek je opozoril predvsem na nevarnosti tovrstnega javnega označevanja, na možnost kršitve zakonodaje o varstvu osebnih podatkov ter na mejo med nezadovoljstvom in spodbujanjem nestrpnosti. Dotaknili smo se tudi sistema dodeljevanja neprofitnih stanovanj in pojasnili, kdo je do njih upravičen po veljavnih merilih.

Izmed vseh prejetih pisem pa je eno še posebej izstopalo. Pisala nam je bralka, ki se ne skriva za floskulami, ampak udari naravnost – in čeprav se v njenem zapisu prepletajo stereotipi, čustva in frustracije, pa njeno sporočilo ne govori (samo) o priseljencih. Govori o občutku krivice. O tem, da se tudi “delavcu z garsonjero zdi, da je naredil nekaj narobe, ker si ne more privoščiti več otrok”.

Kot je zapisala: “… ko se tak človek vpraša, kaj hudiča v svojem življenju dela narobe, ker si kljub temu da dela, ne more ‘privoščiti’ več otrok (ker živi v garsonjeri ali majhnem stanovanju) in si ne more ‘privoščiti’, da bi bila žena brez službe (doma).”

Koliko preplačujete za zobozdravnika? Razlike v cenah so šokirale tudi nas

Za popolnoma enako zobozdravstveno storitev lahko nekateri plačajo tudi do skoraj trikrat manj – a ena napačna odločitev vas lahko na koncu stane še bistveno več. Ste se kdaj vprašali, zaka

Ta članek ni objavljen zato, da bi koga ščuvali. Daleč od tega. Objavljamo ga, ker verjamemo, da je treba tudi neprijetna vprašanja postaviti na mizo. In ker si kot medij ne zatiskamo oči – pred nobeno platjo resničnosti.

Kaj pravi bralka?

Zapis je dolg, surov in brez olepševanja. Povzemamo nekaj ključnih točk – takšnih, ki jih po njenem mnenju ljudje »govorijo doma, a jih nikoli ne izrečejo na glas«:

• Dodeljevanje neprofitnih stanovanj naj bi bilo nepravično. Tujci, pogosto iz tretjih držav, imajo zaradi nizkih prihodkov več možnosti za tovrstno pomoč, medtem ko slovenske družine, kjer oba starša delata, pogosto izpadejo iz sistema. »Ali je pravično, da družina, ki dela, dobi manj kot tista, kjer ne dela nihče?«

Kot je zapisala bralka:

»Vprašajte se, kako so v Slovenijo sploh lahko pripeljali svojo številno družino.«

»Je pravično, da do stanovanja s subvencionirano najemnino lažje pridejo tujci…?«

»…zakaj država nagrajuje tiste, ki ne delajo?«

• Socialni transferji naj bi spodbujali pasivnost. Po njenem mnenju je razlika med prihodki delavske družine in prejemniki pomoči tako majhna, da se trud ne splača. In celo – »na razpisih za stanovanja si v prednosti, če ne delaš.«

Kot je zapisala bralka:

»Praktično ni nobene razlike med prihodki 4 ali 5 članske družine, kjer oba starša delata za minimalca in tisto kjer ne dela nobeden…«

»…je v boljšem položaju družina, kjer starša ne delata.«

• Kritika integracijske politike. Poudarja, da mnogi priseljenci ne obvladajo slovenskega jezika niti po več letih, ker nimajo stika z okoljem. »Ko gre mama otrok v šolo, dobi prevajalca. Pa saj ni včeraj prišla. Zakaj že deset let ne zna jezika?«

Kot je zapisala bralka:

»Slovenskega jezika se ji ni treba naučiti, ker v službo ji ni treba…«

»Ko gre k zdravniku ali na svete čase po hudih naporih učiteljev in svetovalnih delavcev v šolo, pa dobi prevajalca.«

• Občutek, da se »Slovenci prilagajamo tujcem, namesto obratno«. Od prehrane v šolah, do jezika v zdravstvenih domovih in vrtcih.

Kot še pravi bralka:

»Namesto, da bi se prilagajali tujci nam, se njim prilagajamo mi.«

»…država sili svoje uslužbence, da naj se učijo tujih jezikov priseljencev in ne obratno.«

Je to kaplja čez rob? Je to resnica? Je to frustracija? Ali vse naenkrat?

Kaj kažejo uradni podatki?

Poglejmo širše. Številke. Dejstva. In tisto, kar se (pre)pogosto izgubi v komentarjih na družbenih omrežjih.

1. Koliko tujcev živi v Sloveniji?

Po zadnjih podatkih Statističnega urada RS (1. januar 2025) je v Sloveniji 10,1 % prebivalcev tujih državljanov – to je približno 215.000 ljudi (vir: stat.si). Med njimi največ iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Kosova, Severne Makedonije, Ukrajine in Indije.

V zadnjih petih letih je bil neto prirast prebivalstva v veliki meri posledica priseljevanja, kar pomeni, da se Slovenija demografsko (in kulturno) spreminja. To niso več osamljeni primeri – to je trend.

Imate težave z zobmi? To so ordinacije, ki vas sprejmejo takoj

Zobobol ne čaka. In tudi vi ne bi smeli! V času, ko so čakalne dobe v zobozdravstvu vse daljše, obstajajo rešitve, ki vam omogočajo hitro, strokovno in nebolečo obravnavo - brez čakanja in bre

2. Kako se dodeljujejo neprofitna stanovanja?

Zadeva ni tako enostavna, kot si morda kdo predstavlja. Razpisne pogoje določa vsaka občina ali Stanovanjski sklad RS. A okvirno veljajo naslednji pogoji:

• slovensko državljanstvo ali stalno bivališče v RS,
• ne poseduješ primernega stanovanja,
• prihodki tvojega gospodinjstva ne presegajo določenega cenzusa.

Točkovanje temelji na številu otrok, dohodku, zdravstvenem stanju, invalidnosti, bivanju v neprimernem okolju. Kriteriji so – uradno – objektivni. Vir: Stanovanjski sklad RS, e-uprava.

Kaj to pomeni v praksi? Družina z več otroki in nizkimi prihodki (ne glede na narodnost ali vero) lahko dobi več točk. Torej, da – družina priseljencev, kjer dela le eden, verjetno lahko ima več možnosti kot slovenska družina z dvema zaposlenima. Ampak: ne zaradi državljanstva, temveč zaradi dohodkov in pogojev bivanja. Vprašanje pa ostaja – je to pravično?

Pri dodeljevanju neprofitnih stanovanj se upošteva dohodkovni cenzus, ki je določen glede na število članov gospodinjstva. Na primer, za štiričlansko gospodinjstvo dohodki ne smejo presegati 370 % povprečne neto plače v Sloveniji. Če povprečna neto plača znaša približno 1.400 evrov, to pomeni, da skupni mesečni dohodek štiričlanske družine ne sme presegati približno 5.180 evrov (vir: data.si, eUprava).

Spremembe v zakonodaji glede dodeljevanja neprofitnih stanovanj

Decembra 2024 je bil sprejet prenovljen Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki prinaša več pomembnih sprememb:

• Povečanje premoženjskega cenzusa: S tem se širi krog upravičencev do neprofitnih stanovanj, kar povečuje njihovo dostopnost.
• Določitev posebnih prednostnih skupin: Osebe s trajnim obolenjem so opredeljene kot posebna prednostna kategorija, kar omogoča občinam in stanovanjskim skladom, da jih obravnavajo kot prednostne pri dodeljevanju stanovanj.
• Olajšan dostop za najemnike denacionaliziranih stanovanj: Tem osebam je po novem omogočen lažji dostop do neprofitnih najemnih stanovanj.

Vir: GOV.SI – Prenovljen pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem

3. Koliko znašajo socialni transferji?

Od 1. aprila 2025 je osnovni znesek minimalnega dohodka 494,09 evra. Za delovno aktivne osebe se ta znesek poveča glede na število opravljenih ur. Na primer, oseba, ki je delovno aktivna več kot 128 ur na mesec, je upravičena do 746,08 evra (vir: gov.si). Če ima družina več otrok, lahko dobi otroški dodatek, subvencijo vrtca, brezplačno kosilo v šoli. Dodajte še morebitno denarno socialno pomoč – in pridemo do konkretne vsote. V določenih primerih – da, celo več kot minimalna plača. Ampak to ni prevara. Je sistem. In ta sistem ne ločuje po narodnosti.

Primer izračuna socialnih transferjev za štiričlansko družino

Za štiričlansko družino z dvema brezposelnima staršema in dvema otrokoma je višina denarne socialne pomoči odvisna od uteži, določenih za posamezne člane gospodinjstva. Od 1. aprila 2025 osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 494,09 evra. Uteži za posamezne člane so naslednje:

• Prva odrasla oseba: 1,00
• Druga odrasla oseba: 0,57
• Prvi otrok: 0,59
• Drugi otrok: 0,59

Skupna utež: 2,75

Skupni znesek denarne socialne pomoči: 2,75 × 494,09 € = 1.358,75 €

Vir: GOV.SI – Denarna socialna pomoč

4. Integracija priseljencev

Čeprav pismo bralke izpostavlja pomisleke glede integracije priseljencev, obstajajo programi za učenje slovenskega jezika in vključevanje v družbo. Program “Začetna integracija priseljencev” (ZIP) vključuje 180 ur brezplačnega tečaja slovenščine ter spoznavanja slovenske družbe in kulture. Program je namenjen državljanom tretjih držav in ga sofinancirata EU ter Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov (vir: cene-stupar.si).

Maja, učiteljica slovenščine iz ene izmed ljubljanskih osnovnih šol:

Pogovarjali smo se tudi z Majo, učiteljico slovenščine, ki poučuje predmetni pouk na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol od 6. do 9. razreda.

“Ko ljudje od zunaj gledajo naše razrede, vidijo samo številke – koliko otrok je tujcev, koliko jih ne zna jezika, koliko ima dodatno pomoč. Sama pa vsak dan gledam otroke v oči. In ni vedno tako črno-belo, kot si kdo predstavlja.”

“Da, težko je. Imela sem učence, ki so v Slovenijo prišli sredi šolskega leta, brez ene same besede slovenščine. In učitelji nismo čudežni delavci – potrebovali bi več prevajalske pomoči, več ur dodatne učne pomoči, boljšo podporo svetovalne službe. Včasih imam občutek, da sistem od nas pričakuje, da bomo ‘rešili integracijo’ z dvema urama slovenščine na teden.”

“Ampak hkrati – ne bom zanikala: marsikateri učenec preseneti. Otroci so neverjetni. Če jim daš prostor in varnost, se naučijo jezika v pol leta. Prilagodijo se. In potem ravno ti otroci, ki so nekoč molčali v zadnji klopi, postanejo tisti, ki prvi dvignejo roko in branijo sošolca pred zbadljivkami.”

“Ni vse idealno – še zdaleč ne. Imam primere staršev, ki se kljub letom bivanja ne naučijo jezika. In to je težava, ker to pomeni, da ne morejo spremljati otrokovega napredka, sodelovati s šolo. Ampak to ni vedno ‘nočejo’. Včasih enostavno ne znajo kje začeti, ali pa jim ni bilo omogočeno.”

“Zato se mi zdi pomembno, da imamo v tej razpravi glas tudi mi – učitelji. Da povemo, kje nas boli, a tudi kje se trudimo in kaj nam uspe. Ne gre samo za tujce. Gre za to, da kot družba ugotovimo, kako bomo sobivali. Na enih koncih to že uspeva. Drugje pa še imamo veliko dela.”

Kam gremo?

Bralka v pismu uporabi stavek, ki zareže: »Slovenci smo bili in bomo očitno za vedno ostali narod hlapcev.« Ni treba, da se z njim strinjamo. A ignorirati ga tudi ne gre.

Ne gre samo za stanovanja. Gre za to, kako se ljudje počutijo – ali jih družba, v kateri živijo, sliši. Ali pa imajo občutek, da so sami. Da garajo, plačujejo in tiho gledajo skozi okno, kako nekdo drug »živi bolje, pa dela manj«. In včasih je čisto vseeno, ali je to res ali ne. Pomembno je, da se tako zdi.

“Ko sistem ne vzpostavlja občutka pravičnosti, začnejo ljudje iskati odgovorne. In ti so pogosto tisti, ki so vidni, a šibki – tujci, prejemniki socialne pomoči, manjšine.”

Kaj zdaj?

Ta zgodba ni zaključena. In ta članek ni sodba. Le povabilo – da pogledamo globlje.

Slovenija se bo še naprej spreminjala. Ljudje bodo prihajali. Država bo morala reševati vprašanja stanovanj, socialne pravičnosti, integracije. A če bomo te teme prepustili sovražnim komentarjem in neartikulirani jezi, bomo zamudili priložnost – da iz tega naredimo nekaj dobrega.

Zato vas vabimo: napišite nam svoje izkušnje. Svoje dileme. Svoja vprašanja. In pomagajte ustvarjati prostor, kjer se tudi težke teme lahko raziščejo – brez kričanja. S podatki. Z resnicami. Z zgodbami. In človeško mero.

Vir:

• pismo bralke, pogovor z učiteljico slovenščine
• SURS (Statistični urad RS)
• GOV.SI (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti)
• SSRS (Stanovanjski sklad Republike Slovenije)

Pripravil: N. Z.