Lojze Peterle žaluje, oglasila se je tudi Rosvita Pesek
Helmut Kohl, dolgoletni kancler Zvezne republike Nemčije (1982–1998), je imel pomembno vlogo pri mednarodnem priznanju samostojne Slovenije v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja.
LJUBLJANA – „Poslovil se je prijatelj Slovenije. V soboto se je poslovil velik prijatelj Slovenije, Hans -Peter Repnik. Njegova domovina je bila Nemčija, druga domovina in očetnjava, zaradi očeta s Koroškega, pa Slovenija,“ je na Faceboolku začel zapis Lojze Peterle, slovenski politik in tudi predsednik 1. slovenske vlade – vodil jo je med 16. majem 1990 in 14. majem 1992. Tudi po zaslugi Peterletovih vez in poznanstev je bila pot Slovenije do osamosvojitve lažja. Pri tem pa je pomagal tudi pokojni Hans.
Izjemna vloga
„Kot član CDU in več mandatov poslanec nemškega parlamenta je bil eden od najtesnejših sodelavcev kanclerja Helmuta Kohla. Ta ga je imenoval za osebnega pooblaščenca za Slovenijo, ki je spremljal proces našega osamosvajanja. Republika Slovenija ga je za njegove zasluge odlikovala s srebrnim častnim znakom svobode. Svoje delo in odnos do Slovenije je opisal v knjigi “Slovenija in pika” (Cankarjeva založba, 2016). Hans-Peter Repnik je bil v času osamosvajanja za vlado najtesnejša operativna zveza z Nemčijo. Njegovo poznavanje in razumevanje Slovenije, Jugoslavije in Evrope se je ujemalo s smislom za zgodovino kanclerja Kohla. Rezultiralo je tudi v zgodnjem priznanju Slovenije s strani Nemčije. To je temeljilo na dveh ključnih elementih – priznavanju pravice do samoodločbe (Kohl že 1.7.1990 v Budimpešti na kongresu krščanskih demokratov) in zavesti, da se je čas Jugoslaviji iztekel,“ je Peterle orisal pomen in delo pokojnega.
„Po osamosvojitvi je Hans-Peter Repnik kot parlamentarni državni sekretar veliko prispeval k ustanovitvi in uspešnemu delu posebnega sklada za pomoč slovenskim zdomcem, ki so želeli doma ustvariti svoja podjetja. Nekateri pravijo, da v politiki ni prijateljev. Za pokojnega Hansa-Petra Repnika to ne drži. Bil je politik, ki je politično delo temeljil na vrednotah in načelih. Velikih stvari se ne da uresničiti brez zaupanja. Bil je prijatelj, ki zasluži hvaležen spomin. Hvala Ti, dragi prijatelj. Počivaj v miru,“ je še dodal Peterle.
Odziv dr. Pesek
Med komentarji pa se je odzvala tudi voditeljica Odmevov dr. Rosvita Pesek, ki je zapisala: “Pomemben podpornik prvih samostojnih slovenskih korakov. Naj počiva v miru, vam g. Peterle pa iskreno sožalje.”
Velika pomoč Helmuta Kohla
Helmut Kohl, dolgoletni kancler Zvezne republike Nemčije (1982–1998), je imel pomembno vlogo pri mednarodnem priznanju samostojne Slovenije v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja. Njegova podpora ni bila le simbolična, temveč tudi diplomatsko in politično zelo vplivna, saj je Nemčija pod njegovim vodstvom postala ena prvih velikih držav, ki je priznala slovensko neodvisnost.
Po razglasitvi slovenske samostojnosti 25. junija 1991 in po desetdnevni vojni z Jugoslovansko ljudsko armado je Slovenija čakala na mednarodno priznanje, kar je bilo ključno za utrditev njene državnosti. Helmut Kohl je že poleti 1991 nakazal naklonjenost priznanju Slovenije, čeprav so bile članice Evropske skupnosti sprva zadržane in so skušale ohraniti enotnost Jugoslavije.
Nemčija je pod Kohlovim vodstvom 23. decembra 1991 napovedala, da bo priznala Slovenijo (in Hrvaško), kar je formalno storila 15. januarja 1992. Ta poteza je imela velik vpliv – prepričala je tudi druge članice Evropske skupnosti, da storijo enako. Kohl je pri tem tesno sodeloval z zunanjim ministrom Hansom-Dietrichom Genscherjem, ki je prav tako odigral ključno vlogo v prizadevanjih za priznanje.
Kohlovo stališče je bilo deloma pogojeno z zgodovinsko odgovornostjo Nemčije do Srednje Evrope, pa tudi s podporo načelom samoodločbe narodov. Podpora Slovenije je pomenila tudi prizadevanje za stabilnost v regiji ter za oblikovanje novih, demokratičnih držav na prostoru nekdanje Jugoslavije.
Helmut Kohl je tako Sloveniji pomagal s tem, da je mednarodnemu prostoru jasno sporočil, da je nemška politika pripravljena priznati novo realnost na Balkanu. Njegovo dejanje je pospešilo proces priznanja in utrdilo legitimnost slovenske neodvisnosti na mednarodnem prizorišču.
To so ključni fakti slovenske osamosvojitve
Slovenska osamosvojitev je bila kompleksen politični in vojaški proces, ki se je odvijal med letoma 1989 in 1991 in je pripeljal do neodvisnosti Slovenije iz nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ključni trenutki v tem obdobju so oblikovali temelje slovenske državnosti, pri čemer so pomembno vlogo odigrali politični voditelji, množična podpora prebivalstva in strateške odločitve v ključnih trenutkih. Proces se je začel že leta 1989, ko so se začele intenzivne politične reforme. Marca istega leta je bila ustanovljena opozicijska politična skupina Slovenska demokratična zveza, kmalu za tem pa še druge, kot so Socialdemokratska stranka Slovenije, Slovenski krščanski demokrati in Zeleni Slovenije. Te stranke so se leta 1990 povezale v koalicijo Demos (Demokratična opozicija Slovenije), ki je postala glavni politični akter osamosvojitvenega procesa. Eden ključnih trenutkov se je zgodil 8. aprila 1990, ko so bile v Sloveniji izvedene prve večstrankarske volitve po več desetletjih enopartijskega sistema. Na volitvah je zmagala koalicija Demos, predsednik predsedstva pa je postal Milan Kučan, medtem ko je predsednik vlade postal Lojze Peterle. Po zmagi je nova vlada začela z intenzivnimi pripravami na razglasitev neodvisnosti. Decembra 1990 je bil izveden plebiscit o samostojnosti Slovenije. Udeležba je bila izjemno visoka, nad 88 odstotkov, kar 88,5 odstotka udeležencev pa se je izreklo za samostojno Slovenijo. To je pomenilo jasno voljo ljudstva po izstopu iz Jugoslavije.
Na podlagi izida plebiscita je slovenski parlament 25. junija 1991 sprejel Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije ter razglasil neodvisnost. Naslednji dan, 26. junija 1991, je sledil odziv jugoslovanskih oblasti. Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je začela vojaško posredovanje z namenom ohranitve Jugoslavije, kar je vodilo v desetdnevno vojno.
V tem obdobju so bile ključne vloge zaupane takratnemu ministru za obrambo Janezu Janši in notranjemu ministru Igorju Bavčarju, ki sta skupaj z obrambnimi silami ter Teritorialno obrambo organizirala učinkovito obrambo. Slovenske enote so zavzele večino vojašnic JLA ter onemogočile nadaljnje prodiranje jugoslovanske vojske. Eden pomembnih dogodkov je bila tudi razglasitev premirja 7. julija 1991 z Brionsko deklaracijo, ki so jo pod pokroviteljstvom Evropske skupnosti podpisali predstavniki Slovenije, Hrvaške in Jugoslavije.
Z njo je bilo dogovorjeno trimesečno zamrznitev osamosvojitvenih aktov ter umik JLA iz Slovenije, ki se je nato v celoti končal oktobra istega leta. Proces osamosvajanja se je nadaljeval z mednarodnim priznanjem Slovenije. Januarja 1992 so neodvisnost priznali Nemčija, Francija, Italija in druge evropske države, kasneje še Združene države Amerike in druge članice OZN. Slovenija je postala polnopravna članica Organizacije združenih narodov maja 1992. Ključne osebe v procesu osamosvajanja so bili predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, obrambni minister Janez Janša, notranji minister Igor Bavčar, ter celotna koalicija Demos, pod vodstvom Jožeta Pučnika, ki velja za enega izmed očetov slovenske osamosvojitve. Slovenska osamosvojitev je bila uspešno izvedena kljub vojaškim pritiskom in političnim tveganjem, pri čemer je pomembno vlogo odigrala odločnost političnih voditeljev, enotnost prebivalstva in diplomatska spretnost v pogovorih z mednarodno skupnostjo.
Pripravil: Nadlani.si
Foto: FB
