
Najmanj otrok v 102 letih: Ali se Slovenci tiho poslavljamo?
Rodnost v Sloveniji na zgodovinsko nizki točki: Kaj pomeni rekordno nizko število rojstev za prihodnost države?
Leta 2023 se je v Sloveniji rodilo najmanj otrok v zadnjem stoletju. Statistični urad RS je sporočil, da se je število novorojenčkov prvič po letu 1922 spustilo pod mejo 17.000. Kaj se skriva za tem padcem? In – kaj nas čaka?
Hladen tuš ob uradnih številkah
V soboto, 23. marca 2025, je Statistični urad Republike Slovenije (SURS) razkril podatke, ki so v medijih sprožili val razprav. Lani se je pri nas rodilo le 16.989 otrok. To je najmanj po letu 1922. In ja – to je hudo nizko.
Od teh je bilo 8677 dečkov in 8312 deklic. Na tisoč prebivalcev smo imeli povprečno osem rojstev – številka, ki zbuja precej nelagodja. Delo je ob tem objavilo izjavo demografinje dr. Maje Smrekar: “To je trend, ki se razvija že več kot dve desetletji, vendar smo zdaj priča njegovi kulminaciji.”
Z drugimi besedami – tega nismo mogli spregledati. In zdaj je tu.
Kaj torej povzroča takšen padec?
Veliko stvari. Niti ena sama, pač pa preplet več dejavnikov:
- Povprečna starost Slovenk ob rojstvu prvega otroka je zdaj 29,7 leta – kar je najvišje, odkar to beležijo (torej od leta 1954).
- Življenje je postalo drago. Stanovanja, službe, jasli, skrbi, stres. Nič od tega ne spodbuja družinskega življenja.
- Politike, ki naj bi pomagale, marsikdo dojema kot pomanjkljive – zlasti mladi pari.
- In ja – spremembe v vrednotah. Kariera, svoboda, samorazvoj. Vse to danes pogosto dobi prednost pred družino.
“Imeti otroka je danes postalo projekt, ne samoumevnost,” je dejala sociologinja dr. Nina Krajnc.
In to – odkrito – nekaj pove o tem, kam gremo kot družba.
Kam to vodi: tiha kriza naroda
Staranje prebivalstva ni več nekaj, o čemer govorimo zgolj v znanstvenih člankih. To se dogaja – zdaj.
Po podatkih SURS je bilo v Sloveniji lani 19.642 smrti. Torej skoraj tri tisoč več smrti kot rojstev. Naravni prirast je negativen. To pomeni: prebivalstvo izginja – če ni priseljevanja.
Kaj to potegne za sabo? Pokojninski sistem, ki poklekne. Zdravstveni sistem, ki ne dohaja potreb. Gospodarstvo, ki išče delovno silo – pa je ni.

“To ne pomeni le manj otrok v vrtcih, ampak ima vpliv na vse ravni družbe,” je za Dnevnik opozoril ekonomist dr. Andrej Kovačič. Po njegovih besedah gre za sistemsko krizo, ki še ni zares udarila – ampak bo.
Kaj počnejo drugi – in kaj bi lahko mi?
Francija ponuja davčne olajšave za družine z več otroki. Madžarska je uvedla sistem brezobrestnih posojil, ki se z vsakim naslednjim otrokom delno odpišejo.
In pri nas?
Tu in tam kak predlog. Več starševskega dopusta, nižji DDV na plenice, brezplačne jasli. A vse ostaja pri predlogih.
“Nismo pripravljeni investirati v prihodnost naroda. Namesto tega se ukvarjamo s kratkoročnimi rešitvami in notranjepolitičnimi prepiri,” je bil za Večer oster demograf Jože Dolenc.
Uvoz ljudi – rešitev ali izhod v sili?
Poglejmo še eno številko: v Slovenijo se je leta 2023 priselilo več kot 35.000 ljudi. Več kot dvakrat toliko, kot se jih je rodilo.
To pomeni, da se demografsko nadomeščamo s priseljevanjem – večinoma iz držav nekdanje Jugoslavije.
Ampak to ni brez vprašanj.
Ali lahko računamo, da bodo priseljenci dolgoročno zapolnili demografske luknje? In – še bolj ključno – ali imamo strategijo za uspešno integracijo?
“To je zelo občutljivo vprašanje, ki mora biti del premišljene in odgovorne politike, ne dnevno-političnih obračunov,” opozarja politologinja dr. Tamara Šušteršič.
Kje se zatika? Doma, tukaj – in zdaj
Smo že kdaj govorili o cenah stanovanj v Ljubljani? O nepredvidljivem trgu dela? O čakalnih vrstah za vrtce? O mladih parih, ki si otroka želita – ampak si ga preprosto ne moreta privoščiti?
To niso abstraktni problemi. To so resničnosti vsakdana. In ko se politika ne premakne, se ljudje – umaknejo. V zasebnost. V odlašanje. V neodločnost.
In potem pridemo do številke 16.989.
V smer prihodnosti: ali lahko še kaj spremenimo?
Ideje niso nove, niti nemogoče. Kaj bi lahko naredili – zdaj, danes?
- Stanovanjska politika, ki ne služi zgolj trgu, ampak tudi mladim.
- Starševski dopust, ki upošteva potrebe obeh staršev – in otrok.
- Cenovno dostopna otroška oprema – ne luksuz.
- Kvalitetni, dosegljivi vrtci – tudi na podeželju.
- In – kulturni premik. Tak, ki pove: starševstvo ni žrtev, je izbira. In vredna spoštovanja.
Ampak brez jasne strategije in politične volje vse to ostaja… ideja.
Ali še imamo izbiro?
Leto 2023 ni bilo zgolj statistična posebnost. Bilo je – mejnik.
Če kot družba ne spremenimo smeri, bo Slovenija prihodnosti precej drugačna od današnje. Ne zgolj številčno. Tudi vsebinsko.
“Potrebujemo konsenz, ne ideološkega boja. Če izgubimo ljudi, izgubljamo vse,” je na omrežju X zapisal raziskovalec dr. Luka Traven.

In res – če kdaj, potem zdaj.
Zdaj je čas za ukrepanje. Jutri bo morda že prepozno.
Pripravil: N. Z.
Vir: SURS, Delo, Večer, Dnevnik, Statistični urad RS