“Nisem mogla pogledati stran”: kaj je Slovenka doživela v afriški sirotišnici?
To ni zgodba o potovanju v Afriko, temveč zgodba o otrocih, ki so se borili za življenje, in Slovenki, ki ni mogla pogledati stran.
Ko je prvič stopila na afriška tla, ni pričakovala, da bo izkušnja za vedno spremenila njeno življenje. Danes, po številnih humanitarnih akcijah in neštetih urah prostovoljnega dela, Kaja Rukav priznava, da jo je prav Gambija naučila največ o življenju, hvaležnosti in moči človeške dobrote.
V državi, kjer številni ljudje živijo z bistveno manj, kot si Evropejci sploh predstavljamo, se je srečala z zgodbami, ki jih ne bo nikoli pozabila. Z otroki, ki so se borili za življenje. Z družinami, ki niso imele dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe. In z ljudmi, ki so kljub revščini ohranili neverjetno dostojanstvo.
»Ko enkrat vidiš takšno stisko od blizu, preprosto ne moreš več pogledati stran,« pravi.
Prihod v svet povsem drugačne resničnosti
Za Kajo se je zgodba začela kot potovanje, ki naj bi bilo predvsem raziskovanje nove kulture in spoznavanje drugačnega sveta. A kmalu po prihodu v Gambijo je ugotovila, da bo izkušnja veliko globlja.
Namesto turističnih znamenitosti jo je najbolj pritegnilo življenje domačinov. Obiski lokalnih skupnosti, sirotišnic in družin so razkrili vsakdan, ki je pogosto daleč od podob Afrike, kakršne vidimo v turističnih brošurah.

Posebej močan vtis je nanjo naredilo delo z otroki.
»Njihovi nasmehi so bili neverjetni. Čeprav niso imeli skoraj ničesar, so izžarevali veselje, ki ga marsikje drugje pogrešamo.«

V sirotišnici, kjer je vsak dan prinašal novo preizkušnjo
Velik del časa je preživela v sirotišnici, kjer je pomagala pri vsakodnevnih opravilih in skrbi za otroke.
Tam se je prvič srečala tudi z realnostjo zdravstvenega sistema, ki se pogosto sooča s pomanjkanjem opreme, zdravil in finančnih sredstev.
Nekateri otroci so bili podhranjeni. Drugi so imeli zdravstvene težave, ki bi bile v Evropi hitro rešljive, tam pa so predstavljale boj za življenje.
»Včasih smo vedeli, kaj otrok potrebuje. Težje je bilo najti način, kako mu to zagotoviti.«
Takšni trenutki so jo spremljali skoraj vsak dan.
Štirje otroci, katerih zgodbe je težko pozabiti
Med številnimi zgodbami so bile tudi takšne, ki so se končale srečno.
Kaja se še danes spominja otrok, za katere so se skupaj z lokalno skupnostjo, prostovoljci in donatorji borili, da bi dobili ustrezno zdravstveno pomoč.
Nekateri so potrebovali nujno zdravljenje. Drugi operacijo. Pri vseh pa je bilo skupno eno – brez pomoči bi bile njihove možnosti za preživetje bistveno manjše.
Vsaka uspešna zgodba je bila zmaga cele skupnosti.
»Takrat dojameš, da lahko že ena sama odločitev, en sam klic ali ena sama donacija nekomu spremeni življenje.«
Prav te zgodbe so ji dale dodatno motivacijo za nadaljnje delo in organiziranje pomoči tudi po vrnitvi v Slovenijo.

Ko pomoč ni dovolj
A vse zgodbe niso imele srečnega konca.
Med najtežjimi trenutki ostajajo spomini na otroke, ki jim kljub velikim prizadevanjem ni bilo mogoče pomagati.
Takšne izkušnje človeka zaznamujejo.
»To so trenutki, ko se vprašaš, ali delaš dovolj. Potem pa ugotoviš, da je včasih največ, kar lahko daš, svojo prisotnost.«
Prav zaradi teh izkušenj danes še bolj verjame v pomen humanitarnosti in prostovoljstva.
Zdravstveni sistem, ki ga pogosto omejujejo sredstva
Ena največjih razlik med Slovenijo in Gambijo je po njenih besedah dostop do zdravstvene oskrbe.
Medtem ko je v Sloveniji obisk zdravnika nekaj samoumevnega, lahko v Gambiji že osnovni pregled za številne družine predstavlja velik finančni zalogaj.

Pomanjkanje opreme, zdravil in specializirane zdravstvene oskrbe pomeni, da številni bolniki pomoč dobijo prepozno ali pa je sploh ne.
Prav zato so humanitarne pobude pogosto ključnega pomena.
»Velikokrat ne gre za velike zneske. Gre za to, da nekdo pravočasno stopi skupaj in pomaga.«
Afrika ji je spremenila pogled na življenje
Čeprav je v Gambiji pomagala drugim, danes pravi, da je sama prejela veliko več, kot je dala.
Izkušnja jo je naučila potrpežljivosti, hvaležnosti in spoštovanja do stvari, ki jih v vsakdanjem življenju pogosto jemljemo za samoumevne.
Naučila jo je tudi, da največje spremembe pogosto nastanejo iz najmanjših dejanj.
»Ne moremo rešiti vseh težav sveta. Lahko pa pomagamo enemu človeku. In včasih je to dovolj.«

Ko danes govori o Gambiji, ne govori o revščini. Govori o ljudeh.
O otrocih, ki jih ne bo nikoli pozabila.
O družinah, ki so jo sprejele medse.
In o spoznanju, da dobrota ne pozna meja, jezikov ali celin.
Prav zaradi takšnih zgodb je Kaja Rukav letos prejela naziv Naj prostovoljka leta 2026. A zanjo največja nagrada ostajajo trenutki, ko vidi, da je nekdo zaradi skupne pomoči dobil novo priložnost za življenje.
Pripravil: N. Z.
Vir: Kaja Rukav