Ob smrti Jožeta Zupana se je oglasila njegova hči – izjemen zapis in poklon očetu: „Najpogosteje si bil resen, odgovoren, in potem nenadoma vedno bolj hudomušen!“
ŠENTRUPERT – „Ljubi prijatelji, Šel je, naš dedi/pradedek/oče, s popotnico svojega življenja, čez svetlobo. V torek, 13. avgusta, ob 21:59. Danes ob 17h ga pospremimo na pokopališču v Šentrupertu na Dolenjskem do konca in naprej. Hvala vsem in vsakomur, ki ste že doslej tako srčno izražali lepe spomine in ljubečo podporo,“ je na Facebooku začela Tadeja Laniakea Zupan, hči pokojnega prof. Jožeta Zupana.
Oglasili so se tudi na Občini Šentrupert
„Občina Šentrupert z globoko žalostjo sporoča, da nas je zapustil prof. Jože Zupan, častni občan naše občine in prejemnik Zlatega jubilejnega priznanja Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Bil je izjemen kulturnik, dolgoletni učitelj slovenščine, knjižničar, ravnatelj OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert ter mentor in organizator številnih kulturnih dejavnosti. Prof. Zupan je bil ključna osebnost pri oblikovanju stalnih razstav v okviru projekta Rastoča knjiga, ki so postale pomemben del kulturne dediščine Šentruperta. Njegovo življenje je bilo prepleteno z ljubeznijo do slovenske besede, likovne umetnosti in glasbe. Bil je tudi aktiven član Bralne značke in dolgoletni predsednik Golieve bralne značke, s čimer je pomembno prispeval k ohranjanju spomina na akademika Pavla Golio,“ so se mu poklonili na Občini Šentrupert.
Hči Tadeja pa na Facebooku nadaljuje:
„Takole se je zložilo zadnje pismo: Dragi oči, dedi, pradedek. Energijski potencial je prirojen, si pisal tam od 80-ih naprej vsak teden na novo s svojo izvirno brezhibno pisavo na ogromen koledar -vision board na svoji mizi v pisarni ravnatelja OŠ dr. Pavla Lunačka v Šentrupertu, ki je že takrat delovala kot galerija, z olji Borisa Kobeta, Franceta Slane in kakšnim Božidarjem Jakcem. Kako mogočen in hkrati pravzaprav – neizprosen stavek. Energijski potencial je prirojen. Stavek si povzel iz del ene prvih raziskovalk nevroznanosti v povezavi z učenjem, mile prof. Marije Gabrijelčič. Že takrat! Tudi tistih 11 let si držal delovno disciplino, odgovornost in predanost na najvišjih možnih višinah, vedno, od 6h zjutraj, ko si vstopil v pisarno, do večera, ko si, kako si že rekel, odšel malo pred skrbnimi snažilkami, da ne bi mislile, da jih nadzoruješ. Malo pred deveto. Vmes pa še eno kosilo pri naši ljubi mami Dani. In le doma, čez cesto od šole, si pokazal človeško utrujenost. Tu je nastopila mila, edinstvena, močna in poskočna, naša dragocena mami, tvoja zlata žena, 65 let prepletena s tvojo izjemno potjo. Tvoja Dani, naša zvezda Danica, čisto svojska Danijela. Izjemen, poseben par sta bila, hvala vama,“ zapiše hči in nadaljuje:
Sin Damjan je umrl
„Tvoj rod sega tudi do srenjskega župana na območju Bleda v 17. stoletju, se je razkrilo pred kratkim po zaslugi predanih kronistov na tvoji ljubi rodni Beli; Bohinjski Beli. Sam pa si bil drugačne vrste »župan« – sanjač in sistematičen ustvarjalec mogočne krajine, ki si jo ustvaril zunaj geografskih meja. Krajine avtorskih knjig, zbornikov, kronik, razstav … Stanovske in državne nagrade so dobesedno izumljali na novo samo zate! S predanim delom učitelja, potem ravnatelja, in prav posebnega galerista in knjižničarja, kar si bil globoko v sebi najbolj, si beležil vsa pomembna srečanja, dogodke, kamenčke v mozaikih gradnje kar nekaj legendarnih stvaritev, nekatere pa si tudi soustvaril sam. O vsem tem poroča tvoja uradna, bogata bio- in bibliografija. O tem bo poročala tudi tvoja zadnja knjiga. Od meseca nazaj je dogovorjeno, da bo predstavljena na 19. 11. na Tvoji šoli; v Galeriji, ki nosi od lani Tvoje ime. Na 19. 11., ki je eden najbolj emotivnih datumov v naši hiši. Dan rojstva Damjana, vajinega malega princa, mojega, najinega bratca, ki je prej kot v treh letih svojega bliskovitega življenja odšel tja, kjer si zdaj ti, oči. Z njim. Hrepenel si po njem, pa po svoji mamici, kot si ji vedno rekel, mogočni materi, in po očetu, nežnem čebelarju, ki ga je vzela že vojna v tvojem otroštvu, sestri Nadici in prijateljih z onkraj. A hkrati si želel živeti. Tako vemo vsi, ki smo ti bili blizu, poročajo te dni v ljubečem občudovanju tvoji številni prijatelji in znanci ter sorodniki, ki si jih zasipaval s pozornostjo, spoštovanjem, z unikatnimi rojstnodnevnimi in novoletnimi voščilnicami, z energijo, vedno namenjeno služenju višjemu dobremu. In lepoti. Z vedno bolj gorečo željo: “In vendar je lepo živeti!“
Zaupam
„Zadnje dni, tedne, mesece, je vedno bolj govorilo tvoje srce. Prej so bili tvoji imperativi predvsem dostojnost, sistematičnost, delovna disciplina, dostojanstvo. Ah, kako veseljaško sem sovražila te besede in strukture v otroštvu! A tudi zaradi njih sem, kdor sem. In sem za to hvaležna. Od zgodnjih juter naprej, med 5:20 in 5:35, se je bilo nama zadnje čase najbolj naravno zbudit, ane. Vsak na svojem koncu, vsak po svoje. (Seveda sem bila profesionalna ponočnjakinja do konca študentskih let!) A te tihe ure, ko se uredi telo in uredijo misli … Ko svet še po večini spi. In dobri ljudje mi razlagajo in dopovedujejo, da je tvoj silni čut za urejenost sveta pravzaprav tako naravno in močno zasidran tudi v meni: red, vizija, doslednost, odgovornost. Vedno znova se pri sebi tiho ali glasno dušim od smeha, ko v kakšnih delovnih okoljih povedo, da brez moje racionalnosti ne vedo, kako bi jim zneslo. A je menda že res. Ajde, Tadeja: »Sprejemam.« Da je to dar. Privilegij. Hvala. Dal si mi to, z mami sta mi oba dala To izjemno darilo. Neizmerljiva motivacijska energija in sokreiranje. Zaupanja v vesoljno pomoč in orkestracijo pa imam, tako čutim, veliko veliko več kot vidva oba skupaj. Tudi Zupan, pač. Zaupam. Zadnje čase pa, ja, je začelo vedno bolj govoriti tvoje srce. Spregovorilo je tudi samo s pogledom: kako so ti zažarele oči, žarčile so pretok ljubezni, tistega, ki prihaja že tudi iz onkraj, ko si v teh tvojih dobrih treh tednih zate nepredstavljivo težke bolnice uzrl znan obraz: ljubo ženo, pa vnukinjo Almo, oba vnuka, moja ljuba sinova Aleksa in Juliana, ter njegovo hči, pravnukinjo, ta najmlajši čudež stvarstva Jono v zavetju nove družine z mami Jelko. Pa naju s sestro Damjano, tvoji tako zelo različni, pa tudi podobni hčeri. Ali pa ko si slišal pozdrave ljubih prijateljev, ki so trepetali zate in dihali s tabo vse dni. Neverjetno, kot komet, v tistih nočeh perzeidov, pa ti je zažarel obraz že pred dnevi doma, ko si povedal, da so te na negovalnem oddelku zadnji dan bolnice najbolj razveselili s stavkoma: “Gospod Zupan, ponosen sem, da sem vam lahko pomagal.” In zatem: “Oblekli vas bomo, zdaj greste domov!” In samo dober dan zatem si šel … domov še naprej. V dom, ki je prostranstvo zvezd. Tudi skozi odzive izjemnih ljudi, ki so bili tvoji prijatelji, kolegi, znanci, sorodniki, bom še dolgo odkrivala, kdo si bil. In tudi skozi to bom odkrivala – kdo sem jaz. Pa menda res tudi Tvoj TOZD, kot smo rekli nam trem ženskam v družini še v pionirskih časih. Temeljna organizacija združenega dela. Huligan, kot si me klical v letih, ko ste me strigli še na fanta. Vse to sem bila. In sem, vem, tudi vse neizmerljivo tisto, kar prej ali slej iz mene in iz stvarstva uzre luč uresničenega sveta,“ še zapiše in potem zaključi:
Pozdrav Milene Zupančič
„Ja, znal pa si se znebit tudi zelo nepredvidljivih formulacij! Zadnje čase bi jim včasih celo lahko rekli šala, domislica, in to res simpatična, prej pa so večkrat izzvenele kot kritika, precizno neizprosna, čeprav menda vedno mišljena kot tovariška. Najpogosteje si bil resen, odgovoren, in potem nenadoma vedno bolj hudomušen. To opažajo tudi tvoji prijatelji, učenci in občudovalci, ki se te dni zgrinjajo okoli nas in tkejo, kar Slovani imenujejo Večnaja pamjat, mi pravi modra prijateljica pisateljica. Vsak med njimi ima nate jasen, strukturiran, formativen spomin, prav moram uporabit te izraze. Rekel ali zapisal si jim stavek, ki jih je oblikoval za celo življenje. Si misliš! Vsi po vrsti. Imel si nagovor, držo, oblačilo, odnos, čisto svojsko kvaliteto, kar je številne tukaj med nami zaznamovalo za celo življenje. Imel si vizijo, poslanstvo, ki si ga uresničeval, in s tem uresničeval lepoto sveta. Na tej poti si bil tudi prvi gledališki režiser Milene Zupančič, kar si vedno tako zanosno rad povedal. Lepo te pozdravlja in se zahvaljuje za njej tako ljubi cviček, za katerega si kot darilo poskrbel še tik pred zdajci. Seveda, vedno si bil pravočasen. In tudi s tem odmerjal takt taktnosti, ki ti je pomenila tako veliko. Aja, Milenca pravi, da pride na predstavitev knjige, veš. Da bi jo le zdravje podprlo. Na 19. 11. Ona in še marsikdo. Tako da, veš, – za vse je poskrbljeno. To si končno sprejel, se mi zdi, takrat zadnji hip – Da je vse v redu. Vsaj tako je z mogočno preciznostjo sporočila še podoba orla, mogočne ptice, ki je poletela iz tebe prav na koncu. In ko se je v tisti noči 13. avgusta ob tebi malo pred tem nenadoma, res v hipu, zgostil čas, ko ga skoraj ni bilo, sem te spomnila, kar je o tebi zapisala v voščilu ena od tvojih spoštovanih profesoric: “Lepoto ljubi in cvetlice tudi!” Ponovil si ta ljubi stavek. Vedel si, kdo si. Slutil si razsežnosti neumrljive duše. In ko si prejel našo ljubečo popotnico in že nismo vedele, v katerih svetovih si, sem te priklicala z vzklikom … pravzaprav iz prihodnosti: “Oči, ti bi rad še nekaj povedal!” In, vam povem, onkraj telesnih moči, a iz globokega zavedanja ljubezni do bližnjih in sveta, je Jože Zupan sporočil svoj zadnji dih življenja. “Rad vas imam”. Vem, da je govoril vsem nam.“
Pripravil: Nadlani.si
Foto: R.M./Občina Šentrupert
