Ovce umirajo, ministrica pa še vedno molči
Ovce ne zmorejo več prenašati molka. Po slovenskih vaseh se širi bolezen, ki ne prizadene ljudi, a uničuje tisto, kar je najbolj ranljivo — živali. Bolezen modrikastega jezika je udarila med drobnico z brutalno močjo. Ovce poginjajo v mukah, rejci nemočno opazujejo, kako se njihova čreda sesuva, kako trpljenje postaja vsakdan. Kadavri ležijo ob hlevih, cepljenje je prišlo prepozno, veterinarske službe pa ne dohajajo razsežnosti krize.
Ministrica Mateja Čalušić molči.
- Njena neodzivnost je postala simbol političnega sprenevedanja. Rejci ne zahtevajo privilegijev — zahtevajo odgovornost.
- Zahtevajo, da se narava ne obravnava kot postranski problem, temveč kot temelj, na katerem stoji podeželje. In ko politika ne zna prisluhniti, se pojavi interpelacija.
- Ne kot maščevanje, temveč kot klic po spremembi.
To ni le veterinarska težava. To je zgodba o zaupanju, o škodi, ki presega številke, o bolečini, ki je ne merimo v evrih, temveč v izgubljenih življenjih. Narava je ranjena. In ranjena narava ne potrebuje molka — potrebuje ukrepanje.
Ovce umirajo – ministrica molči
Ovce
Slovenska podeželska pokrajina je v zadnjih tednih dobila novo, tragično podobo. Tam, kjer so nekoč pasle zdrave ovce, danes ležijo poginule živali.
Bolezen modrikastega jezika, ki je v preteklosti veljala za eksotično težavo južnih držav, je udarila z vso silo — in to v srcu slovenskega kmetijstva. A kar najbolj boli rejce, veterinarje in številne opazovalce, ni le virus. Boli jih tišina. Tišina oblasti, ki je predolgo gledala stran.
[Bolezen modrikastega jezika] 🐑Razmere so zrele za odstop ministrice Mateje Čalušić. Dovolj je skrivanja in sprenevedanja!
— NSi (@NovaSlovenija) September 5, 2025
😢 Mrtve živali po slovenskih vaseh so posledica neodzivnosti veterinarskih oblasti. 🐑 Prizadeta je slovenska ovčereja, živali umirajo v mukah. ✊ Kje so… pic.twitter.com/lXAFDpmA2C
Mateja Čalušić, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je v središču kritik.
Poslanka NSi Vida Čadonič Špelič je pred dnevi izjavila: Pazmere zrele za njen odstop.
“Dovolj je skrivanja in sprenevedanja,” je zapisala. In težko se je znebiti občutka, da ima prav.
Bolezen je bila v Sloveniji potrjena že februarja, a ukrepi so bili sprva medli, komunikacija pa nejasna.
Rejci so ostali brez jasnih navodil, brez podpore in — kar je najhuje — brez občutka, da jih država jemlje resno.
Do začetka septembra je bilo okuženih že več kot 70 obratov, od tega 48 z drobnico. Najhuje je na Primorskem, Notranjskem in v okolici Ilirske Bistrice.
- Smrtnost pri ovcah dosega do 30 odstotkov, kar pomeni ne le čustveno stisko za rejce, temveč tudi konkretno gospodarsko škodo.
- Mnogi so izgubili večino črede. In ko se pogovarjaš z njimi, ne govorijo o denarju. Govorijo o mukah, v katerih so živali umirale.
O nemoči, ko veterinarske službe niso prišle. O kadavrih, ki so ostajali na dvoriščih, ker ni bilo urejenega odvoza.
Ministrstvo je sprva ponudilo prostovoljno cepljenje. Žal je bil odziv slab.
Rejci niso vedeli, ali:
- je cepivo varno,
- bodo stroški povrnjeni,
- sploh obstaja strategija.
Poleti je bilo cepljenje končno razglašeno za obvezno, cepivo je brezplačno, stroške cepljenja pa naj bi krili rejci. A za mnoge je bilo to prepozno. Virus se je že razširil, živali so že poginile, zaupanje pa je izginilo.
Politika
In tukaj se začne politična zgodba.
Poslanka Čadonič Špelič je jasno povedala, da:
- je ministrica ignorirala opozorila že februarja.
- je bilo mogoče ukrepati prej.
- bi se dalo preprečiti najhujše.
- so rejci zdaj upravičeni do tožbe proti državi.
Ne zaradi denarja, temveč zaradi odgovornosti. Ker če država ne zna zaščititi svojih kmetov, kdo jih bo?
Ob tem se odpirajo še širša vprašanja:
- Kje so borci za pravice živali?
- Kje so organizacije, ki se oglašajo ob vsakem primeru zanemarjanja? .
Tokrat ne gre za posameznika, ki je pustil psa na verigi. Gre za sistemsko neodzivnost, ki je povzročila trpljenje stotin živali. In tišina je glasna.
Kaos
Na terenu je stanje kaotično.
- Veterinarji delajo po najboljših močeh, a so preobremenjeni.
- Rejci improvizirajo.
- V nekaterih vaseh so bili postavljeni kontejnerji za kadavre, da bi se preprečilo širjenje okužb. A to ni rešitev.
To je obliž na rano, ki bi jo bilo mogoče preprečiti.
Bolezen modrikastega jezika
To ni nekaj novega. Evropske države se z njo spopadajo že desetletja. Obstajajo protokoli, cepiva, strategije. Slovenija je do letos veljala za državo, prosto bolezni. A status smo izgubili. In z njim tudi zaupanje v sistem.
Poziv
Zato je poziv k odstopu ministrice več kot politična gesta. Je izraz razočaranja. Je klic po odgovornosti. Po tem, da nekdo reče: “Naredili smo napako. In za to prevzemamo odgovornost.”
- A za zdaj tega ni bilo. Ministrica molči. Vlada se izmika. In rejci ostajajo sami. S poginulimi živalmi, z izgubljenim dohodkom, z občutkom, da jih nihče ne sliši.
Zgodba o odnosu
Ta zgodba ni le zgodba o bolezni. Je zgodba o odnosu do podeželja. O tem, kako hitro pozabimo, da hrana ne raste v trgovini, temveč na kmetijah.
- Da za vsakim litrom mleka, vsakim kosom sira, stoji človek, ki skrbi za živali. In da si ti ljudje zaslužijo več kot molk.
Zaslužijo si:
- Jasne ukrepe
- Podporo
- Ministrico, ki jih vidi.
In če tega ne dobijo, potem je res čas za spremembo.
Odgovornost ne sme ostati brez odziva.
Ovce in rejci
Rejci, ki dan za dnem skrbijo za živali, niso le kmetje — so varuhi narave. Njihova prizadevanja ne smejo biti prezrta, njihova škoda ne sme ostati brez priznanja. Pogin ovc ni le posledica bolezni, temveč posledica sistemske neodzivnosti.
Ko ministrica molči, ko politika išče izgovore, narava trpi. In s tem trpi tudi družba.
- Interpelacija ni le politični manever — je moralni kompas. Je poziv, da se ne sme več gledati stran. Da se mora priznati napaka, sprejeti odgovornost in ukrepati.
Narava ne bo čakala. Živali ne bodo čakale. Rejci ne morejo več čakati. Če želimo ohraniti zaupanje v institucije, moramo pokazati, da znamo zaščititi tiste, ki ne morejo govoriti.
- Ovce ne protestirajo.
- Ne pišejo peticij.
- Umirajo v tišini.
In ta tišina je najglasnejši krik, ki ga lahko slišimo.
Zato je čas, da se molk konča. Da se narava postavi v ospredje. Da se odgovornost ne meri po politični pripadnosti, temveč po človečnosti.
Ker če tega ne storimo zdaj, bomo nekoč morali priznati, da smo zatajili — ne le kot politika, temveč kot družba.
Pripravila AK
Viri:
Uradna izjava ministrstva o ukrepih
Svet24
Siol.net
unsplash.com
X. com
YouTube.com
