Po katastrofalni ujmi leta 2023 zdaj občine državi vračajo milijone, namenjene za obnovo
Denar je bil na voljo, posledice katastrofalne ujme pa so bile še kako resnične. Kljub temu je moralo 20 slovenskih občin državi vrniti približno 12 milijonov evrov, ker jim v predpisanem roku ni uspelo izpolniti zahtevanih pogojev.
Čas je tekel, pogodbe pa niso bile podpisane
Po uničujoči ujmi avgusta 2023 je država 170 občinam izplačala skupaj 250 milijonov evrov predplačil za obnovo poškodovane infrastrukture. Namen je bil jasen: čim hitreje sanirati ceste, mostove, plazove in drugo škodo, ki je marsikje prebivalcem čez noč spremenila življenje.
Toda pri 20 občinah se je zapletlo. V enem letu po prejemu denarja niso sklenile pogodb za izvedbo del oziroma niso pridobile računov, s katerimi bi dokazale opravljene posege. Ker pogoji niso bili izpolnjeni, so morale predplačila vrniti. Končni znesek vračil je dosegel približno 12 milijonov evrov.
Zakaj je obnova obstala?
Na prvi pogled se lahko zdi, da občine denarja preprosto niso znale porabiti. Resničnost pa je precej bolj zapletena. Nekje projektna dokumentacija ni bila izdelana pravočasno, drugje občine niso dobile pozitivne recenzije državne tehnične pisarne ali potrebnih soglasij.
Težave so povzročali tudi dolgotrajni postopki javnega naročanja, zamude pri poročanju ter počasnejša izvedba del. Nekateri projekti so se zavlekli v pomladne mesece, zato občine do izteka roka še niso imele vseh izstavljenih in plačanih računov.
Pred letom dni je ministrstvo sicer ocenjevalo, da bo denar vračalo 15 občin, skupni znesek pa naj bi znašal približno 16 milijonov evrov. Končni podatki so tako nekoliko drugačni: občin je več, vrnjeni znesek pa nižji.
Občine denarja vendarle niso dokončno izgubile
Na ministrstvu za okolje in prostor poudarjajo, da občine zaradi vračila predplačil ne bodo ostale brez sredstev za načrtovane projekte. Denar naj bi pozneje pridobile v okviru rednega programa obnove.
To pomeni, da projekti niso nujno odpovedani, bodo pa trajali dlje. In prav čas je po takšni katastrofi pogosto najdragocenejši. Ljudje na prizadetih območjih namreč ne čakajo le na dokumente in razpise – čakajo na varne ceste, utrjene brežine in občutek, da se življenje končno vrača v normalne tirnice.
Pripravil: I.M.
Vir: www
