Po umiku Fajonove je počilo: SD očita vladi politično maščevanje
Umik nominacije Tanje Fajon za posebno predstavnico EU za Sahel ni ostal le kadrovska zgodba iz bruseljskih hodnikov. Spremenil se je v oster spopad o tem, kdo sme predstavljati Slovenijo, koliko šteje podpora domače vlade in ali je država zaradi političnega obračunavanja izgubila pomemben evropski položaj.
Od skorajšnjega imenovanja do dokončnega umika
Še 6. julija je kazalo, da bo nekdanja zunanja ministrica Tanja Fajon prevzela eno pomembnejših diplomatskih funkcij Evropske unije. Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas jo je izbrala za svojo kandidatko za posebno predstavnico Unije za Sahel. Toda predlog še ni pomenil tudi imenovanja.
Posebne predstavnike namreč predlaga visoki zunanjepolitični predstavnik EU, dokončno pa jih imenuje Svet Evropske unije, v katerem sedijo predstavniki držav članic. Podpora Kallasove je bila zato pomembna, ni pa zadoščala. Ko je nova slovenska vlada izrazila nasprotovanje, je postalo jasno, da Fajonova nima niti podpore svoje države.
Imenovanje so nato dvakrat umaknili z dnevnega reda odbora stalnih predstavnikov držav članic pri EU. Nekaj dni je še kazalo, da je glasovanje zgolj preloženo, toda Fajonova je v ponedeljek sporočila, da jo je Kallasova obvestila o preklicu nominacije. Po njenih besedah naj bi se to zgodilo zaradi pritiska slovenske vlade in Evropske ljudske stranke.
SD govori o obračunavanju z napačnim priimkom
V Socialnih demokratih so se odzvali izjemno ostro. Po njihovem mnenju Slovenija z umikom nominacije ni zmagala, ampak izgubila. Vladi Janeza Janše očitajo, da je politične interese postavila pred ugled in vpliv države.
»To ni zunanjepolitični uspeh, temveč politični revanšizem, izveden na škodo ugleda, vpliva in interesov Republike Slovenije,« so sporočili iz SD.
Šli so še dlje. Po njihovem prepričanju Fajonove niso ustavili zaradi pomanjkanja izkušenj, neustreznih kvalifikacij ali vsebinskih pomislekov glede Sahela, ampak zato, ker prihaja iz »napačne politične stranke« in nosi »napačen priimek za aktualno oblast«.
To je najtežji očitek v celotni zgodbi: da je bila slovenska diplomacija uporabljena za notranjepolitično maščevanje. Če bi to držalo, bi vlada za obračun z opozicijsko političarko zavestno žrtvovala možnost, da Slovenka zasede vpliven položaj v evropski zunanji politiki.
Ob vsem dogajanju s Tanjo Fajon ne pozabimo, da je v času Janševe vlade 2020 in 2021 v Evropskem parlamentu, v njenih govorih, pozivala, da se proti Sloveniji sprožijo mehanizmi in onemogoči črpanje evropskih sredstev.
— Jana Gržinič (@JanaGrzinic) July 20, 2026
Leta 2022 je odpoklicala Kajzerja kot veleposlanika ZDA,… pic.twitter.com/2YftrkrLKW
Toda vlada ima tudi svojo plat zgodbe
Janševa vlada svoje nasprotovanje predstavlja drugače. Na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve so podvomili o veljavnosti in preglednosti postopka nominacije, zunanji minister Tone Kajzer pa je od Kallasove zahteval pojasnila.
V ozadju je tudi nenavadna politična okoliščina. Kandidaturo Fajonove je s priporočilnim pismom podprl prejšnji premier Robert Golob, nato pa je vodenje države prevzela politično povsem drugačna vlada. Nova oblast se torej ni čutila vezano na podporo, ki jo je kandidatki dala njena predhodnica.
Z vidika vlade lahko zato velja drugačen argument: ali mora Slovenija podpirati vsakega slovenskega kandidata za mednarodno funkcijo zgolj zato, ker je Slovenec? Ali pa ima aktualna oblast pravico presoditi, da določena oseba ne uživa njenega političnega zaupanja?
Posebni predstavnik EU namreč ni častni ali tehnični položaj. Gre za politično funkcijo, na kateri mora kandidat zagovarjati skupno evropsko politiko, usklajevati občutljiva stališča in uživati zaupanje držav članic. Podpora matične države sicer ni formalno edini pogoj, je pa politično zelo pomembna.
Pomembno je imeti podporo in zaveznike v @EPP. https://t.co/DzRXPyPc34
— RomanaTomc (@RomanaTomc) July 20, 2026
Tomčeva z enim stavkom razkrila realnost Bruslja
Evropska poslanka SDS in podpredsednica skupine EPP Romana Tomc se na očitke SD ni odzvala z dolgim pojasnjevanjem. Zapisala je le: »Pomembno je imeti podporo in zaveznike v EPP.«
Stavek je kratek, vendar pove veliko. EPP je največja politična družina v Evropski uniji, zato ima močan vpliv na kadrovska imenovanja in politične dogovore. SDS je njena članica, medtem ko SD pripada evropskim socialistom.
Bruseljska politika nikoli ne temelji samo na življenjepisih in strokovnih referencah. Temelji tudi na zavezništvih, zaupanju, političnih kupčijah ter podpori vplivnih vlad in evropskih strank. Fajonova je imela podporo Kallasove in prejšnje slovenske vlade, očitno pa ni imela dovolj široke podpore za dokončno potrditev. Že pred umikom so v Bruslju poročali, da naj bi slovenska vlada iskala podporo držav, ki jih vodijo stranke iz politične družine EPP.
Zakaj Sahel sploh ni nepomembna funkcija?
Sahel je ena najbolj nestabilnih regij na svetu. Obsega območje držav, kot so Mali, Niger, Burkina Faso, Čad in Mavretanija. Regijo pretresajo vojaški udari, teroristične skupine, revščina, množične migracije, podnebne spremembe ter vedno večji vpliv Rusije in drugih zunanjih sil.
Posebni predstavnik EU sodeluje pri oblikovanju evropske politike do regije, vzdržuje stike z oblastmi, mednarodnimi organizacijami in sosednjimi državami ter si prizadeva za varnost, stabilnost in razvoj. Sedanjemu predstavniku Joãu Cravinhu mandat poteče 31. avgusta 2026, zato je EU iskala njegovega naslednika.
Za Slovenijo bi imenovanje Fajonove pomenilo redko priložnost za neposreden vpliv na pomembnem zunanjepolitičnem področju. Hkrati pa bi Fajonova na položaj prišla kot evropska predstavnica, ne kot odposlanka slovenske vlade.
Kdo je torej zmagal in kdo izgubil?
SD trdi, da je izgubila Slovenija. Vlada lahko odgovori, da je zgolj preprečila imenovanje kandidatke, ki ji ni zaupala in katere postopek nominacije je ocenila kot vprašljiv. Obe strani imata politični argument, nobena pa ne more prezreti posledic.
Vlada je dokazala, da lahko z zavezništvi v EPP vpliva na evropske kadrovske odločitve. Toda ustvarila je tudi nevaren precedens: prihodnje slovenske vlade bi lahko na podoben način rušile mednarodne kandidature političnih nasprotnikov, četudi bi bili ti strokovno usposobljeni.
Primer Fajonove je zato več kot osebni poraz nekdanje ministrice. Je zgodba o tem, ali mora državna diplomacija kljub političnim razlikam podpirati lastne ljudi ali pa ima vsaka oblast pravico določiti, komu zaupa. In prav zaradi tega vprašanja se bo razprava nadaljevala še dolgo po tem, ko bo Kallasova našla novo kandidatko za Sahel.
Pripravil: I.M.
Vir: Omrežje X
