“Prideva z orožjem.” – Kako je en stavek ohromil celotno šolo v Poljčanah
Štajerska osnovnošolca napovedala strelski pohod, javnost pretresena
Poljčane, 4. april 2025: Dve besedi, en stavek – in šola je obstala v tišini. Strelski pohod. Tako nedoumljivo, pa vendar resnično. Dva učenca iz Osnovne šole Kajetana Koviča v Poljčanah sta napovedala, da bosta 10. aprila prišla z orožjem. Reakcija? Hitra. Odločna. Potrebna.
“V šolo prideva z orožjem.”
Tako naj bi se po navedbah ravnateljice Francke Mravlje glasilo sporočilo, ki je pretreslo učiteljski zbor, starše in predvsem krajše šolarje. “Dva učenca sta v šoli sprožila sporočilo, da bosta 10. aprila 2025 prišla v šolo z orožjem in streljala,” so zapisali staršem.
V dobi, ko se strelski pohodi v šolah že predolgo pojavljajo na naslovnicah ameriških medijev, je ta grožnja šokirala slovensko lokalno skupnost. A ne le zaradi same vsebine, temveč tudi zato, ker se je zgodila v kraju, kjer se to “ne more zgoditi”. Vedno je nekje drugje – dokler ni pri nas.
Takojšnje ukrepanje
Ko so v vodstvu šole prejeli informacijo o grožnji, ni bilo časa za omahovanje. Ravnali so v skladu s protokolom za primer nasilja v šoli: obvestili so policijo, sprožili interne varnostne ukrepe in o situaciji nemudoma obvestili starše ter ministrstvo za vzgojo in izobraževanje.
„Odreagirali smo takoj – tudi zato, da preprečimo paniko in strah ter slabšanje počutja učencev in zaposlenih v šoli,” je zapisala ravnateljica Mravlje. Otrokom so svetovali, naj se obrnejo na razrednike ali druge odrasle v šoli, če zaznajo kakršenkoli strah, nelagodje ali zaskrbljenost.
Policija je bila o grožnji nemudoma obveščena. Kot je za Žurnal24 potrdila Policijska uprava Maribor, so preverjali dejansko resnost grožnje: “Pri resnosti grožnje – ne glede na vrsto žrtve oziroma oškodovanca – policija ocenjuje, ali je izrečena grožnja izvršljiva, ali je storilec sposoben izvršiti grožnjo, ali ima sredstva za izvršitev, okoliščine, povezane z žertvijo …”
Ne gre za hec
Ko otroka izrečeta nekaj tako grozljivega, marsikdo pomisli na mladostniško norenje, neslano šalo. A današnji časi niso več časi nedolžnih potegavščin. Grožnje z nasiljem je kaznivo dejanje. In ko se sliši beseda “orožje” v kontekstu šolskega prostora, se odziv mora zgoditi. Takoj.
Na šoli so opravili pogovor z obema učencema, obvestili so starše, primer so predali Centru za socialno delo. Policist je obiskal doma oba učenca. Dogovorjeno je bilo, da se bosta njuni garderobni omarici redno pregledovali.
Ukrep? Vzgojni opomin. Vendar – kaj nam to pove o stanju v družbi? O čustveni zrelosti otrok? In predvsem – kaj se dogaja v glavah dvanajstletnikov, ki si zamislita tovrstno dejanje?
Domačini pretreseni
Poljčane. Majhen kraj. Srce Haloz. Zadnji kraj, kjer bi kdo pričakoval takšno izjavo. In morda prav zato tako boleče. Skupnost je bila pretresena, še posebej starši drugih otrok. Strah se je širil hitreje kot informacija sama.
Z vprašanji: Ali je dovolj, da dobimo zagotovilo, da so “aktivirani vsi protokoli”? Ali lahko zaupamo, da bodo pristojne službe uspele zares preprečiti najhujše? In kar je ključno: kako pomagati otrokom, ki takšno dejanje sploh izrečejo?
Varnost v slovenskih šolah
V zadnjih letih so primeri nasilja med mladimi v porastu. Ne vedno fizično – vse bolj digitalno, verbalno, psihološko. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je že večkrat poudarilo pomen preventivnih programov, sodelovanja s starši, svetovalnimi službami in lokalnimi skupnostmi. A vsak primer, kot je ta, znova odpira staro rano: je sistem zares pripravljen?
Slovenija sicer ne beleži pogostih strelskih pohodov v šolah – a tudi Srbija ni. Dokler ni 3. maja 2023 trinajstletnik v beograjski osnovni šoli ubil devet ljudi. Primer, ki je globoko pretresel ves Balkan in sprožil val ukrepov.
In čeprav v Poljčah ni pošlo “do konca”, se je zgodil dovolj velik pretres, da se znova vprašamo: smo varni?
Kaj pa odgovornost odraslih?
Tudi to vprašanje visi v zraku. Kaj se dogaja doma? So otroci prepuščeni sami sebi? Ali starši zaznavajo stiske svojih otrok? Sistem lahko postavi čemer, lahko poveče prisotnost policije, lahko pregleda torbe. A pravo varnost ustvarjamo vsi – z odnosi, s slišanjem, z dialogom.
Kot je za portal Družina opozoril psiholog Aleš Košir: “Otroci, ki izražajo takšne grožnje, pogosto ne razumejo posledic svojih besed. Lahko gre za klic na pomoč, lahko pa tudi za globljo stisko. V vsakem primeru pa gre za opozorilni znak, ki zahteva ukrepanje.”
Ne zatiskajmo si oči.
Dogodek v Poljčanah naj bo opomin. Ne le kot zgodba o grožnji, temveč kot priložnost za razmislek. Varnost ni stvar nadzora, temveč odnosa. Otroci, ki se dobro počutijo, ne grozijo. Otroci, ki so slišani, ne kličejo na pomoč z nasiljem. In šole niso le ustanove za znanje, temveč prostori sobivanja.
Tega ne urejajo zgolj protokoli. Temveč mi.
Pripravil: N. Z.
Vir: Žurnal24, Slovenske novice, Policijska uprava Maribor (PU MB), Društvo Družina, ospoljcane.si
