Ste tudi vi čakali več ur na urgenci? Po tem zapisu boste pogledali drugače – osebna izpoved zdravnika

LJUBLJANA – “Spet petek. In spet pekel.” Zakaj urgentni petki razkrivajo resnično stanje slovenskega zdravstva

Zgodba, ki ni zgolj osebna izpoved, ampak simptom večje, trdovratne bolezni: sistem, ki stoji – in tudi pada – na ramena posameznikov. Infektolog Fede Potočnik iskreno in brez olepšav razgali, kaj se zgodi, ko tihi petek postane še en peklenski dan na urgenci.

»Če delam manj, bo nekdo drug bolj obremenjen.«

Preprosta poved. A za tiste, ki delajo v slovenskem zdravstvu, skoraj obred. Vsak dan znova.

Fede Potočnik, infektolog, je tisti petek začel z upanjem – ali vsaj iluzijo – da bo dan lažji. “Zgodaj zjutraj je sumljivo mirno,” zapiše. In pomisli – mogoče pacienti še čakajo v zdravstvenih domovih. Mogoče danes ne bo navala. Mogoče bo računalnik delal.

Ne.

Triaža brez predaha

Medicinska sestra, ki opravlja triažo, se začne vračati pogosteje. Vsakič s tablico, nov pacient. “Okužbe sečil, kože, pljučnice, viroze (ste cepljeni proti gripi?), dolgotrajne vročine, sepse.” In že mora zdravnik razporejati – kdo prej, kdo lahko počaka, kdo ne sme več čakati niti minute.

Ampak ambulanta je majhna. Komaj dovolj za en tim. Če pride pacient na ležečem vozičku? Treba je umakniti mizo. Če sestra jemlje kri? Zdravnik čaka. Če je kri težko dobiti? Vsi čakajo.

»Vsaj šest načrtovanih odvzemov nismo mogli spraviti skozi, ker je en starejši gospod imel tako slabe žile, da se je še najbolj izkušena sestra namučila, da je dobila kri.«

Kako preprečiti in trajno odpraviti kapilarno vlago v vašem domu?

Se je tudi pri vas pojavila kapilarna vlaga? Ste opazili, da se na stenah vašega doma pojavljajo vlažni madeži, odstopanje ometa ali celo plesen? Se vam zdi, da so prostori vedno nekoliko hladne

Iskali so dodatne roke – pa jih ni bilo

Potočnik prosi za pomoč. Dodatna sestra. Samo za eno uro. Da bi šlo hitreje. Da bi delo teklo.

“A kaj, ko jih ni od kod vzeti, če pride kdo pomagat, potem nekje drugje zmanjka.”

In potem – obrat. Pripeljejo pacienta v dihalni stiski. Panika. Hitre odločitve. Računalnik – petkrat zmrzne. Radiolog – na daljavo, hvala bogu, da sploh. Intenzivistka – prileti.

V sobi: šest specialistov. Srčni zastoj. Oživljanje. Terapije. Prilagajanje. Pregled, diagnoza, terapija, ponoven kolaps. Pacient končno na intenzivni oddelek.

Vse se zgodi v nekaj minutah. A zunaj – čakalnica. In ljudje, ki postajajo nestrpni.

“Jaz že dve uri čakam!”

Ko se Potočnik vrne po oživljanju, ga na hodniku ustavi gospod. Jezen. Razočaran.

»Jaz pa že dve uri čakam.« Zdravnik prizna: “Me je dobil nepripravljenega – kot da bi me zbudil iz trdnega spanca, sem ga najprej nekaj sekund prazno gledal…”

Zato ni izrekel tega, kar mu je prišlo na pamet: “Da se v Ljubljani čaka vsaj šest ur.” Ker ta človek je – tako kot on – v stiski. Oba z razlogom.

“Ker sem edini infektolog v urgentnem centru in ne morem biti na dveh koncih hkrati.”

Sistem, ki se podira sam vase

Potočnik ne išče izgovorov. Niti pohval. Piše, kot je. In piše o tem, kar marsikdo doživlja – a se ne sliši. Po njegovem odhodu je v čakalnici ostalo še nekaj nepregledanih. A v nedeljo je spet dežuren. 24 ur. Brez počitka – ne gre več.

“Spet bo 250 ur ta mesec.”

V zaključku pa – grenka ugotovitev.

»Cena tega je več kroničnih bolezni, več zasvojenosti, slabša prehrana, več stresa in dokazano krajše življenje – pravo samomorilno vedenje, ki bi ga svojim pacientom odsvetoval.«

In nato: »In me nenadoma prešine Golobova misel, da smo zdravniki paraziti. Pa kakšen idiot.«

Komentarji? Siloviti. Brez olepšav.

Zapis je sprožil plaz odzivov. Med drugim tudi sledeče:

“Odločevalce vsaj za 24 ur ‘zapreti’ skupaj z vami, da iz prve roke vidijo, kaj delajo in s čim vse se morate boriti. Meni osebno se zdi precej bolj ‘parazitski’ prav politični kader, ki vas zmerja s prav temi besedami!”

Kdo si sploh lahko privošči svoj bazen?

Ste si kdaj predstavljali, kako bi bilo, če bi lahko po napornem dnevu stopili na svojo teraso in se osvežili v kristalno čistem bazenu? Lasten bazen ni več privilegij le redkih – danes je to do

“Končno sem v penziji po 40 letih dela na urgenci. Dobila sem pregorelost, panične napade, raka. Sedaj sem onemogla. In ja – vsi so tiho. Kot da nič ni.”

“Parazit je Golob in njegova klika okrog njega. To vsi vemo. Izčrpavajo Slovenijo.”

“Ko sem brala to izpoved, me je prešinila misel – oh, kako grozno, kako zmorejo. Pri vsem znanju, razdajanju… in nekdo si privošči reči ‘paraziti’?”

Tudi nasprotna mnenja so se pojavila – da gre za politizacijo, za dramatiziranje, da bi zdravniki morali »samo delati in biti tiho«. A ton večine je bil – podpora. Razumevanje. In prizadetost.

Kaj ta zgodba pomeni za vse nas?

Da zdravstveni sistem ni več stabilna struktura – temveč veriga ljudi. Da če eden pade, jih pade več. Da tisti, ki rešujejo življenja, pogosto nimajo niti osnovnih pogojev za delo. In da nas ne ogrožajo zdravniki, ampak brezbrižnost.

Sistem, ki temelji na požrtvovalnosti, je dolgoročno – nevaren. Ne za zdravnike. Za vse nas. Ker ko tisti, ki še delajo, ne bodo več zmogli, ne bo nikogar več.

Pripravil: N. Z.

Vir: javno objavljen zapis Fedeja Potočnika na družbenem omrežju (22. marec 2025)

Komentarji povzeti iz javne objave – imena odstranili zaradi zasebnosti.

Tu lahko preberete celotno izpoved, vir FB:

PETKI NA URGENCI.

Petek je. Petki so običajno naporni dnevi na urgenci.

Prihajajo vsi tisti, ki so čez teden odlašali z obiskom pri zdravniku, do petka pa so izvidi katastrofalni. V domovih za starejše pa ne bodo imeli zdravnika do ponedeljka. In prihajajo tudi tisti na zalogo, ki jih je strah, da se bo čez vikend kaj poslabšalo.

Zgodaj zjutraj je sumljivo mirno, zato izkoristim, da pregledam mikrobiološke izvide in javljam rezultate. V glavi si mislim, da so moji bodoči pacienti trenutno v zdravstvenem domu in čakajo na napotnico za infektologa.

In res, sredi dopoldneva se kapljanje intenzivira. Medicinska sestra, ki opravlja triažo in prinaša tablice z novimi pacienti prihaja vse pogosteje in že zaskrbljeno namigne, da jih precej čaka na triažni pregled za k nam.

Obravnava pacienta je izziv. Računalniki so počasni, ampak hja, kje pa niso? Naša ambulanta je majhna, komaj lahko dela ena ekipa naenkrat. Če pride pacient na ležečem vozu, moramo npr. preiskovalno mizo prej umakniti iz ambulante. Če sem pacienta že pregledal in sestra jemlje kri, lahko samo počakam, da opravi svoje delo. Če je odvzem zahteven, ambulanta izgublja čas, medtem ko se zunaj povečuje število čakajočih. In obratno: če je moj pregled zahteven, sestra ne more spraviti dela naprej pri drugih pacientih, ker že dela z mano. V nekem trenutku se je danes zdelo, da se ne premikamo nikamor: vsaj šest načrtovanih odvzemov nismo mogli spraviti skozi, ker je en starejši gospod imel tako slabe žile, da se je še najbolj izkušena sestra namučila, da je dobila kri.

Tudi novih pacientov nisem mogel gledati, ker je bila naša mala ambulanta zasedena. Nekoliko frustrirano sem zahteval dodatno sestro vsaj za eno uro, da bi lahko delali bolj učinkovito.

A kaj, ko jih ni od kod vzeti, če pride kdo pomagat, potem nekje drugje zmanjka. Imamo odlične, srčne in predane medicinske sestre, vendar jih je premalo. Tudi če vsak naredi največ, kar lahko, je še vedno premalo, da bi sistem držali pokonci. Saj vem. In delamo dalje.

Potem se je začelo: triažne sestre vsakih nekaj minut prinesejo novo tablico. V nekaj stavkih mi povedo, kaj je s pacientom: okužbe sečil, kože, pljučnice, viroze (ste cepljeni proti gripi?), dolgotrajne vročine, sepse. Iz podatkov približno vem, kako moram paciente znotraj svoje ambulante razvrstiti.

Če ima naslednji pacient v vrsti težave že en mesec in so bolj kot ne stabilne (tudi takšni prihajajo na urgenco), nenadoma pa reševalci pripeljejo nekoga, ki ima dihalno stisko, moram v trenutku preurediti vrsto, da oskrbim najprej tistega, ki me najbolj potrebuje. Med večurnim čakanjem v čakalnici urgence marsikdo pozabi, da je pravzaprav dobro, da ga ne rabim vzeti mimo vrste.

In žal je takšen pacient res prišel. Zelo resno bolan, stanje se je naglo slabšalo iz minute v minuto. Po prvem pregledu vidim, da bo rabil intenzivno terapijo. Pokličem intenzivistko, ki prileti v ambulanto. Medtem, ko sem ji kazal izvide, je računalnik kakšnih petkrat zmrznil.

Nama se je pa mudilo. Kompleksnost pacienta je zahtevala, da smo bili ves čas ob njem in se sproti prilagajali novim ugotovitvam. Opravili smo več radioloških preiskav in na srečo sem imel radiologa na voljo za odčitke, pa čeprav na daljavo. Ja, sreča, ker ni več samoumevno, da so vse stroke pri roki. Pri njegovi obravnavi nas je sodelovalo šest specialistov različnih vej medicine. Ta gospod je bil nato sprejet na intenzivni oddelek. Vmes je šel v srčni zastoj in ga je bilo treba oživljati. Ni hec.

Medtem pa se je število čakajočih daljšalo. Na poti nazaj v ambulanto sem v mislih ponavljal gospodov primer: ali sem z izbiro antibiotikov pokril vse verjetne povzročitelje? Ali sem kaj spregledal? Doze antibiotikov… kakšna je že bila ledvična funkcija?

Ali smo kljub hektičnemu dogajanju natančno zapisali vsa zdravila, ki jih je dobil? Nepričakovano me nek gospod ustavi po hodniku in nejevoljno reče, da on pa že dve uri čaka na pregled. Me je dobil nepripravljenega – kot da bi me zbudil iz trdnega spanca, sem ga najprej nekaj sekund prazno gledal…

A resno? Sem mu najprej mislil odgovoriti, da se v Ljubljani čaka vsaj šest ur. Ampak tako kot smo mi v stiski, je bil tudi on v stiski. V idealnem svetu ne bi čakal na pregled, ker bi vsaj dva infektologa delala vzporedno z ekipo vsaj dveh sester. In več internistov. Jih pač nimamo. Ker sem edini infektolog v urgentnem centru in ne morem biti na dveh koncih hkrati. In če me nujno stanje zadrži debelo uro, se čakanje vseh podaljša za to debelo uro. Je razumel.

Ker se je ambulanta zaradi težkega primera za nekaj časa ustavila, sem dežurnemu puščal goro čakajočih pacientov. Dežurni zdravnik ima to nesrečo, da poleg polnega infektološkega oddelka do naslednjega jutra prevzame za nekaj ur tudi ambulanto v urgentnem centru.

Če pride do urgentne situacije na oddelku, moraš vse pustiti v urgentnem centru in hiteti na oddelek. Če imaš poleg urgence na oddelku nujno stanje tudi v ambulanti… sranje. In upaš, da se boš dobro odločil. Enkrat se tole ne bo dobro končalo.

Zato sem ostal, da sva vzporedno poskušala oskrbeti čim več ljudi. Jaz sem delal brez sestre, zato je šlo bolj počasi. Domov sem odšel v večernih urah. Nepregledanih pacientov je bilo še nekaj, ampak sem v nedeljo dežuren 24 ur in rabim vsaj en cel dan počitka. Spet bo 250 ur ta mesec. Ampak če delam manj, bo nekdo drug bolj obremenjen, bolj utrujen, pa en par rok bo manj na voljo.

Si ne domišljam, da smo zdravstveni delavci kakšni junaki, ker se razdajamo. Cena tega je več kroničnih bolezni, več zasvojenosti, slabša prehrana, več stresa in dokazano krajše življenje – pravo samomorilno vedenje, ki bi ga svojim pacientom odsvetoval. To sprejmemo, da ste vi zdravi.

In me nenadoma prešine Golobova misel, da smo zdravniki paraziti. Pa kakšen idiot.

Avtor: Fede Potočnik