Strah in napad, ki ga ne bo pozabila: Urška Klakočar Zupančič prvič javno o bolezni sina (VIDEO)

LJUBLJANA – »Samo čakala sem.« Ko Urška Klakočar Zupančič govori o epilepsiji svojega sina, politika utihne

To ni bil politični govor. Ni bila okrogla miza ali parlamentarna seja. Bil je trenutek resnice – tiste tihe, grozeče in globoko človeške resnice, ki jo pozna vsak starš, ko otrok trepeta pred njimi in ne morejo narediti ničesar. Samo stati. In čakati.

Točno to je opisala predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v oddaji Tednik (RTVSLO), ki bo predvajana 14. aprila 2025 ob 20.00 (vir: rtvslo.si). Njena izpoved – nepretenciozna, brez manirizma – je udarila kot redko katera politična izjava v zadnjem času. A to sploh ni bila politična izjava. Bila je materinska. In to je v Sloveniji, kjer so politiki vajeni nositi oklep moči, nekaj redkega.

Epilepsija, strah in popolna nemoč

Zgodba ni nova. Pa je.

Gre za epilepsijo – bolezen, za katero (kot sama pravi) marsikdo misli, da je »danes obvladljiva«. No, ni vsaka. Nekatere pridejo nepričakovano, nasilno, skoraj groteskno. Otroka vržejo iz ravnotežja, starša pa v brezno strahu.

»Za mene je bil ta občutek, ko mu nisem mogla pomagati, samo čakati, da mine … To je bilo najtežje. Najhuje je bil strah. Strah pred tem, kaj bo,«

je dejala Klakočar Zupančič v intervjuju. Niti za trenutek ni zvenela, kot da bi želela koga prepričati. Zvenela je… Mirno? Sprejeto.

Gre za priznanje, ki ni majhno. Epilepsija v Sloveniji sicer prizadene približno 1 % prebivalstva – torej okrog 20.000 ljudi (po podatkih društva Liga proti epilepsiji). Pri otrocih je stanje pogosto nepredvidljivo, napadi pa travmatični za vso družino. In to je točka preloma.

Kdo si sploh lahko privošči svoj bazen?

Ste si kdaj predstavljali, kako bi bilo, če bi lahko po napornem dnevu stopili na svojo teraso in se osvežili v kristalno čistem bazenu? Lasten bazen ni več privilegij le redkih – danes je to do

»Ta strah me je spremenil. Da sem začela na življenje gledati drugače. In sicer na način, da ni vse v mojih rokah, da ne morem vsega nadzorovati in da včasih moram samo zaupati, da bo vse v redu,«

je dejala. In v tej spremembi – tam nekje, med intenzivno osebno bolečino in popolnim predajanjem – se očitno rodi tudi politika, ki zdaj vodi državni zbor.

»Zelo nemočno. Zelo nemočno.«

Ta izjava – izrečena brez pompa, brez dramatike – je verjetno ena najbolj človeških, kar jih je slišala slovenska politika v zadnjih letih.

»Včasih se počutim zelo nemočno. Zelo nemočno.«

Ne gre za slogan. Gre za ponovitev občutka, ki ga doživlja marsikdo. Brez patosa. In predvsem – brez blefa.

“Strici iz ozadja? Mogoče. Ampak mene še ni poklical noben.”

Ko pogovor nanese na zakulisje – na tisto famozno ozadje, kjer naj bi se v Sloveniji odločalo o vsem pomembnem – Urška Klakočar Zupančič navrže:

»Sem že tri leta v politiki, pa me še noben stric iz ozadja ni poklical.«

Tukaj bi se marsikdo nasmehnil. Ironija je skoraj preveč očitna. Pa vendar – v državi, kjer se skoraj vsako politično odločitev pospremi s teorijo o telefonskem klicu iz Murgel, Trstenjakove ali katere druge metaforične ulice, ima ta izjava težo.

So jo pa, dodaja, klicali moški. A ni bila prepričana, da so bili “strici” iz ozadja. In s tem je povedala – nič in vse.

»Najbolj nevarni so tisti, ki uživajo v zažiganju čarovnic.«

Metafora, seveda. Ampak ne brez konteksta.

Ko predsednica državnega zbora to izreče – »Najbolj nevarni so tisti, ki uživajo v zažiganju čarovnic« – ne govori o srednjem veku. Govori o zdaj. O letu 2025. O družbenih omrežjih, rumenih portalih, anonimnih profilih in vseh tistih, ki z veseljem vžgejo vžigalico, pa čeprav samo digitalno.

V tej izjavi je skrita cela generacija žensk v politiki. Tudi vse tiste, ki ne govorijo več, ker so jih dobesedno zasuli z napadi.

Kako preprečiti in trajno odpraviti kapilarno vlago v vašem domu?

Se je tudi pri vas pojavila kapilarna vlaga? Ste opazili, da se na stenah vašega doma pojavljajo vlažni madeži, odstopanje ometa ali celo plesen? Se vam zdi, da so prostori vedno nekoliko hladne

In ne – ni treba biti ženska, da te »zažgejo«. Pomaga pa, če nisi poslušen. Ali pa si – kot Klakočar Zupančič – preveč viden.

“Nihče me ne obiskuje po noči. Še nikoli nisem prenočila v parlamentu.”

To je povedala mirno. A z ostrino.

Zakaj bi to sploh rekla? Ker se očitno govori. Nekje. Med vrsticami, za hrbtom, v komentarjih pod objavami.

To je ena tistih izjav, ki pove več o prostoru, v katerem živimo, kot o njej sami.

Slovenska politika je namreč pogosto bolj gledališče kot odločanje. In igrajo vsi. Tudi tisti, ki gledajo izza zaves.

»Jaz nisem bila tega vajena.«

Na koncu, ko je padla beseda o hinavščini, lažeh, manipulacijah, je rekla:

»Jaz nisem bila tega vajena.«

In to je tisto. Ključ. Zakaj je ta intervju drugačen. Ker je izven rutine. Izven uradnega diskurza.

Gre za občutek, da je nekdo vstopil v politiko – pa ni popolnoma vedel, kaj ga tam čaka.

Pa zdaj ve.

Zakaj ta izpoved šteje

V Sloveniji smo že vajeni, da politiki ne priznavajo šibkosti. In če jo že, je običajno del strateškega PR-a. A tukaj tega ni bilo.

Urška Klakočar Zupančič je v intervjuju za RTV Slovenija pokazala nekaj, kar se v politiki pogosto izgubi – ranljivost, ki ni igra, ampak posledica preživetja.

Ko mati govori o epilepsiji svojega otroka in se ob tem ustavi, ko pove, da ne more vsega nadzorovati, da mora – včasih – preprosto zaupati, da bo v redu… Takrat postane jasno, da ni vse v sistemih. Ni vse v ideologiji. Nekaj stvari je preprosto življenje samo.

In v tej zgodbi, ki je hkrati majhna in ogromna – je Slovenija spoznala političarko, ki se je, ne da bi vprašala za dovoljenje, preprosto – razgalila.

Pripravil: N. Z.

Vir: intervju za Tednik, RTV Slovenija (oddaja bo predvajana 14. 4. 2025)