
To je moja borba: “Nisem vedel, da imam raka, dokler ni bilo skoraj prepozno …”
Ko ti zdravnik pove, da imaš raka na ledvici, vse obstane. Za trenutek ni več sluha, ni več vida, samo ena misel v glavi: “To ni mogoče.” Potem pride realnost – in operacija, ki spremeni vse.
DIAGNOZA, KI USTAVI SVET
To je moja zgodba. Moja borba, pravzaprav. Odločil sem se, da jo delim z javnostjo, da morda komu pomagam. Morda tistim, ki se borijo z isto stvarjo. Rad bi sporočil, da nihče ni sam v svoji bitki: vedno so tu tisti, ki ti lahko pomagajo, ki imajo znanje in izkušnje. Vse je rešljivo in prav vse v življenju mine.
Reciva, da mi je ime Marko in da sem to na fotografiji jaz. Vedno sem živel zdravo, se gibal, jedel raznoliko, nisem kadil, alkohola pa prav tako nisem pogosto užival. Le sem in tja, ob druženju s prijatelji. Vedno sem veliko dal na zdravje in s tem namenom sem šel na preiskave. Da dobim povratno informacijo, če mi morda kaj manjka in moram vzeti kakšen vitamin ali prehranski dodatek več. Zjutraj grem v laboratorij, pozno popoldne prejmem izvide. Naslednji dan se z njimi oglasim pri osebnem zdravniku, saj je bilo odstopanj kar nekaj, ampak se mi ni zdelo nič alarmantnega.

“Vaši krvni testi niso povsem običajni,” mi je rekel zdravnik.
Nisem mu posvečal posebne pozornosti – pač, nekaj številk, ki niso povsem v mejah normale. “Morda gre le za kakšno vnetje,” sem si mislil. Nobenih bolečin nisem imel, nobenih očitnih težav. Počutil sem se čisto v redu.
A ko so mi naročili dodatne preiskave, se je začel občutek nelagodja. Krvni testi so kazali na rahlo povišane vrednosti kreatinina in hemoglobina. Nenavadno, a še vedno nisem bil pretirano zaskrbljen.
Naslednji pregled je bil rutinski. Nič posebnega. Ultrazvok, ki sem ga opravil bolj iz preventive kot zaradi kakšnih težav. A zdravnik je obmolknil.
“Vidim nekaj sumljivega na desni ledvici.”
“Kaj pa?”
“Bomo preverili z dodatnimi preiskavami.”
Pogledam ga. Njegov glas je bil miren, toda v očeh je imel nekaj, kar mi ni bilo všeč. Nekaj tednov kasneje je prišel tisti klic.
“Gospod, imamo rezultate. Imate tumor na ledvici.”
Svet se je ustavil. Resno? Rak? Ampak jaz se počutim v redu! Ni bolečin, ni nobenih znakov. Kako? Zakaj?
In nato: Kaj zdaj?
Odgovor je bil jasen:
“Odstraniti moramo vašo ledvico.”
OPERACIJA: KO EN DEL TEBE ODIDE ZA VEDNO
Nisem imel izbire.
“Lahko čakate, a tvegate, da se rak razširi,” je bil jasen kirurg. “Operacija vam reši ŽIVLJENJE.”
Težkih besed se sicer spomniš, ampak ne dojameš povsem. Do dneva operacije. Takrat čakaš na mizi, pod hladno belo lučjo, in veš – ko se zbudiš, boš drugačen. Nekaj bo za vedno odšlo.
Ko so me zbudili, sem takoj vedel: Bolečina. Utrujenost. Težka glava. In tisti občutek izgube – ne samo fizične, tudi psihološke.
“Ko so me zbudili iz anestezije, sem z roko segel proti trebuhu. Ledvica je za vedno izginila. In s tem tudi del mene.”
Ampak sem preživel. In to je štelo.

PRVI MESECI: NAPORNO, POČASNO, BOLEČE
Okrevanje ni bilo lahko.
Vsak gib je bil napor. Spanje? Nemogoče. Hrbet me je bolel. Počutil sem se utrujenega, šibkega. Kot bi moje telo iskalo nekaj, kar je izgubilo – in ga ni moglo najti.

Vsakodnevna opravila, ki so se prej zdela samoumevna, so zdaj postala izziv. Vstati iz postelje brez bolečin? Nemogoče. Daljši sprehod? Prava ekspedicija. Telo se je upiralo vsaki večji obremenitvi, kot bi se še vedno poskušalo sprijazniti z izgubo.
Najhuje? Strah.
Vsak mali glavobol, vsaka bolečina v trebuhu. “Se je vrnilo?” “Je to znak nečesa hujšega?” Vse se je zdelo bolj intenzivno, bolj nevarno. Možgani so iskali potrditve, da je vse v redu, a dvomi so ostajali.
Kirurg mi je povedal, da se bo telo prilagodilo. Da bo moja druga ledvica prevzela večino dela. Ampak moral sem ji pomagati.
Začel sem se osredotočati na majhne zmage. Vsak dan malo več hoje, vsak teden manj bolečin. Počasi sem začel poslušati svoje telo in se učil, kako živeti drugače. Okrevanje ni bil sprint – bil je maraton.
ŽIVETI Z ENO LEDVICO: PRAVILA IGRE
Če imaš samo eno ledvico, pravila niso več ista.
- Pij dovolj vode – ampak ne preveč. Telo mora biti hidrirano, ampak ledvice ne smeš preobremeniti.
- Zdravila? Samo tista, ki so varna za ledvice. Ibuprofen? Ni dobra ideja. Nesteroidna protivnetna zdravila? Ne, hvala.
- Soli in beljakovin niso priporočljive v velikih količinah. Preveč lahko dodatno obremeni ledvico.
- Krvni tlak je ključen. Previsok tlak pomeni večje tveganje za odpoved ledvice.
- Alkohol? Kava? Zmerno. Ne gre za prepoved, ampak za pametno ravnanje.
Ampak najbolj pomembno? Redni pregledi. Ta ena ledvica, ki ti je ostala, je zdaj tvoj najdragocenejši organ.

KAKO SE IZOGNITI OBOLENJEM NA LEDVICI?
Zakaj pride do tega? Ni vedno jasnega odgovora. Ampak statistika pravi:
- Kajenje podvoji tveganje.
- Debelost poveča možnost razvoja tumorjev.
- Visok krvni tlak je rizičen dejavnik.
- Genetika lahko igra vlogo.
- Dolgotrajna uporaba določenih zdravil lahko poškoduje ledvice.
In tukaj je ključno: Preventivni pregledi. Sam sem dokaz, da zgodnje odkritje lahko reši ŽIVLJENJE.

PSIHOLOŠKI BOJ: SE TO KDAJ KONČA?
Najhujši del bolezni ni operacija. Niti bolečina. Najhuje je soočanje s samim sabo.
Nekega dne se zbudiš in pomisliš: “To se mi je res zgodilo.” In potem? Pričneš ŽIVETI.
Stvari, ki so se prej zdele pomembne – delo, materialne dobrine, drobne zamere – postanejo manjše. Manj pomembne. Vse, kar ostane, so zdravje, ljudje, ki jih imaš rad, in vsak dan, ki ti je podarjen.
NOVO ŽIVLJENJE, NOVA PERSPEKTIVA
Ne bom lagal. Ni lahko. Ampak veste kaj?
Nisem ŽRTEV. Sem PREŽIVELI.
In to šteje.
Pripravil: N. Z.
Vir: Osebna zgodba bralca Marka, fotografije so simbolične (Freepik, Pexels).