Uff, kakšen politični udarec! Stevanović se je javno odrekel Borisu Mijiču: »Tak človek nima več moralne pravice sedeti v državnem zboru« (VIDEO)
Zoran Stevanović je po več dneh molka javno priznal, da je stranka Resni.ca pri kandidaturi Borisa Mijiča naredila veliko napako. Njegov nastop ni bil le politično distanciranje, temveč tudi priznanje, da je bilo zaupanje porušeno na vseh ravneh – med delavci, člani stranke in volivci.
»Dva dni sem bil v šoku«
Zoran Stevanović tokrat ni olepševal položaja. Predsednik stranke Resni.ca je v daljšem nagovoru dejal, da so pri kandidaturi Borisa Mijiča zaupali napačnemu človeku, ki njihovega zaupanja ni upravičil. »A veš tisto, ko si dva dni v šoku?« je začel in takoj nakazal, da ne gre več za običajen politični spor ali nesoglasje znotraj stranke. Po njegovih besedah so bili zavedeni glede več stvari, od finančnega stanja do podatkov, ki jih je Mijič predstavljal o sebi. Stevanović je posebej omenil tudi vprašanje izobrazbe. Povedal je, da še vedno ne ve natančno, kakšno izobrazbo Mijič dejansko ima. Takšna izjava je za predsednika stranke izjemno težka, saj odpira vprašanje, kako temeljito je stranka preverila človeka, ki ga je postavila na svojo kandidatno listo in mu zaupala možnost vstopa v državni zbor.
Stranka priznava napako, a odgovornost ostaja
Stevanović se odgovornosti ni povsem izognil. Jasno je povedal, da tudi v stranki delajo napake in da je bila kandidatura Mijiča ena od njih. Ob tem pa je poudaril razliko, ki jo želi pokazati volivcem: napako so pripravljeni priznati in jo poskušati popraviti. »Zaupali smo človeku, ki tega zaupanja ni upravičil,« je dejal. Toda priznanje napake samo po sebi ne bo dovolj. Ko politična stranka kandidata pošlje v parlament, mu s tem ne podeli le mesta na listi, temveč del svoje kredibilnosti. Poslanec nato ne predstavlja zgolj sebe, ampak tudi program, stranko in ljudi, ki so zanj glasovali. Prav zato je primer za Resni.co nevarnejši od običajne kadrovske napake. Gre za vprašanje politične presoje. Volivci bodo namreč želeli vedeti, kako je lahko kandidat pridobil tako veliko zaupanje, če stranka danes trdi, da je bila glede njegovega ozadja zavedena.
V ospredju niso več samo dolgovi, ampak delavci
Najbolj človeški del Stevanovićevega nastopa je bil povezan z delavci. Dejal je, da so v zadnjih tednih poskušali sanirati nastali položaj, se pogovarjali z zaposlenimi in iskali rešitve. Po njegovih besedah je nekaterim delavcem celo iz lastnega žepa založil denar, da ne bi ostali brez plač. »Ne zato, ker bi bil jaz kriv ali odgovoren, ampak zato, ker sem čutil, da je tako prav,« je pojasnil. S tem je skušal pokazati, da stranka ni zgolj opazovala težav, ampak je poskušala pomagati ljudem, ki so ostali brez denarja. Hkrati pa takšna poteza odpira dodatna vprašanja. Če je moral predsednik politične stranke osebno pomagati delavcem poslanca svoje stranke, je očitno šlo za težavo, ki je že zdavnaj presegla običajno poslovno nesoglasje. Za delavce politična pojasnila ne pomenijo veliko. Njihovo osnovno vprašanje je precej preprostejše: kdaj bodo dobili denar, ki jim pripada?
Prenos podjetja je bil kaplja čez rob
Stevanović je kot dokončno prestopljeno mejo izpostavil prenos nelikvidnega podjetja. Poudaril je, da o tem ni vedel ničesar in da je za potezo izvedel iz medijev, tako kot širša javnost. »To nam je bilo storjeno za hrbtom,« je bil oster. Prav ta del zgodbe je očitno porušil še zadnje ostanke zaupanja. Če je stranka pred tem še poskušala reševati položaj in verjela obljubam o poravnavi obveznosti, je prenos podjetja razumela kot izmikanje odgovornosti in posmeh ljudem, ki čakajo na plačilo. Stevanović je zato Mijiču postavil jasno zahtevo: poravnati mora vse obveznosti do delavcev in prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Če tega ne bo storil, napoveduje, da bo stranka o njegovem ravnanju javno govorila na vsakem koraku.
Zakaj odstopa ne zahtevajo takoj?
Najbolj občutljiv del nastopa je bila razlaga, zakaj stranka kljub ostrim besedam Mijičevega takojšnjega odstopa ne zahteva oziroma ga ne more izpeljati na način, ki bi bil po njihovem mnenju odgovoren do volivcev. Stevanović trdi, da mandat ni osebna last Borisa Mijiča, ampak pripada več tisoč ljudem, ki so glasovali za program stranke. Če bi Resni.ca zaradi njegovega odstopa izgubila poslanski sedež ali sprožila drage nadomestne volitve, bi po njegovem kaznovali predvsem svoje volivce. To je politično razumljiv argument, vendar tudi tvegan. Javnost lahko namreč takšno razlago razume kot taktiziranje: na eni strani stranka pravi, da Mijič nima moralne pravice sedeti v parlamentu, na drugi pa naj bi tam ostal še več mesecev. Stevanović zato napoveduje politične korake, po katerih Mijič oktobra ne bi več zastopal njihovega mandata. Do takrat pa bo vsak njegov nastop v državnem zboru za stranko neprijeten opomnik, da formalna in moralna odgovornost nista vedno ista stvar.
Največja rana je izgubljeno zaupanje
Stevanović je na koncu poudaril, da ga ne skrbi predvsem politična škoda. Bolj ga boli, da je nekdo izigral ljudi, ki so mu verjeli, delavce, člane stranke, volivce in tudi njega osebno. »Resnica je pomembna v parlamentu zaradi svojih vrednot, ne zaradi enega človeka. In zaradi enega človeka tudi ne bo padla,« je sporočil. Toda prava preizkušnja se šele začenja. Priznanje napake je prvi korak, ne pa tudi rešitev. Stranka bo morala pokazati, ali zna poleg ostrih besed izpeljati tudi napovedane ukrepe. Mijič pa bo moral odgovoriti na vprašanje, ki je pomembnejše od njegove politične prihodnosti: ali bo poravnal obveznosti do ljudi, ki so svoje delo že opravili.
Pripravil: I.M.
Vir: Facebook
