Umrl Franjo, ki je Slovence učil hoditi po žerjavici
Pred 14 leti se je soočil s svojo največjo učiteljico v življenju, Parkinsonovo boleznijo. Napisal je tudi pet knjig, zadnja je nosila naslov Iz zasvojenosti v ustvarjalnost, dodaja Svet24.
LJUBLJANA – „Počivaj v miru FRANJO TROJNAR. Bilo je leto 2000, ko sem šla s tabo prvič ČEZ ŽERJAVICO. S skupino nekaj navdušencev (med njimi je bil tudi fotograf Matjaz Krivic) smo bili na kmetiji v škofjeloškem hribovju in kurili drva do večera. Razbeljena polena si zvečer razbil v manjše ognjene grudice in jih z grabljami zgladil v nekaj metrov širok in vsaj deset metrov dolg ognjeni tepih. Ko si šel čezenj, smo otrplo ostrmeli. Na drugi strani si obstal, se obrnil in vsakogar pričakal z odprtimi rokami. Mnogi so se zbali in se tik pred zdajci umaknili. Ko sem stopila na ognjeni tepih, je bila hoja kot iniciacija v drugačni izkustveni svet. Hodila sem po ognju! Po žarečih kosih lesa, ki drugače peklensko opečejo! Prehodila sem deset metrov in se ti na drugi strani žgočega tepiha vrgla v objem. Izjemno. Noro. Nadrealno. Zdrvela sem nazaj in se čez razbeljeno preprogo sprehodila še enkrat. Ena najmočnejših življenjskih izkušenj,“ se je novinarka Maja Megla na Facebooku poslovila od Franja Trojnarja. Bil je mojster hoje po žerjavici in duhovni mojster. S svojimi delavnicami, predavanji in knjigami je pomagal številnim posameznikom in podjetjem, je pred dvema letoma o njem poročala revija Ona plus.
Leta 2009 je prejel nagrado za življenjsko delo na področju duhovnosti. „Ljudem je všeč njegov optimistični, sproščeni in pomirjajoči pristop, s katerim posameznika spodbuja k sprejemanju sebe in prebujanju lastne ustvarjalno,“ so zapisali pri Oni Plus.
Pred 14 leti se je soočil s svojo največjo učiteljico v življenju, Parkinsonovo boleznijo. Napisal je tudi pet knjig, zadnja je nosila naslov Iz zasvojenosti v ustvarjalnost, dodaja Svet24.
Kako poteka hoja po žerjavici?
Hoja po žerjavici, znana tudi kot firewalking, je praksa, pri kateri ljudje hodijo bosi po žerjavici ali vročih premogih. Ta dejavnost je v različnih kulturah povezana z duhovnimi, religioznimi ali kulturnimi obredi. Pogosto se uporablja kot preizkus poguma, vere ali zmožnosti premagovanja strahu.
Med hojo po žerjavici gre predvsem za obvladovanje strahu in samozaupanje. Ljudje, ki se odločijo za to izkušnjo, pogosto verjamejo, da jim bo to pomagalo pri premagovanju notranjih ovir ali jim omogočilo globlje duhovno doživetje.
Čeprav hoja po žerjavici morda zveni nevarno, obstaja nekaj znanstvenih razlag, zakaj ljudje običajno ne opečejo nog. Ena od njih je ta, da so žerjavice relativno slab toplotni prevodnik in da je stik med nogami in žerjavico kratek, kar pomeni, da se toplota ne prenese dovolj hitro, da bi povzročila opeklino.
Hoja po žerjavici je v sodobnem času postala tudi priljubljena kot del motivacijskih in timbilding delavnic, kjer služi kot simbol premagovanja strahov in omejitev.
Pripravil: Nadlani.si
Foto: FB
