Za številne družine se končuje desetletja dolga negotovost: Upravne enote začenjajo vpise smrti žrtev povojnega nasilja
Za številne družine smrt njihovih bližnjih desetletja ni obstajala niti v uradnih evidencah. Upravne enote zdaj začenjajo postopke, ki lahko žrtvam vrnejo ime, svojcem pa prinesejo dolgo pričakovane dokumente in vsaj delček miru.
Ime, ki je predolgo manjkalo v državnih knjigah
Državni zbor je 26. maja 2026 sprejel novelo Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki poenostavlja vpis smrti ljudi, umrlih med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Zakon se uporablja od 4. junija, pristojni pa so na sestanku 9. julija uskladili njegovo izvajanje.
Ne gre zgolj za administrativni postopek. Za uradnimi evidencami so resnične življenjske zgodbe – očetje, matere, bratje in sestre, ki so izginili brez groba, mrliškega lista ali uradnega odgovora države. Za njihove potomce lahko vpis smrti pomeni prvo formalno priznanje, da je ta oseba živela in da se je njena življenjska pot nasilno končala.
Kako bo potekal postopek?
Smrti bodo v matični register vpisovale upravne enote na podlagi pravnomočnih sodnih odločb o ugotovitvi smrti. Predlog se praviloma vloži pri upravni enoti na območju zadnjega stalnega prebivališča umrlega. Kadar tega ni mogoče ugotoviti, je pristojna upravna enota glede na kraj rojstva.
Predlog lahko vložijo sorodniki v ravni ali stranski vrsti, svojci po svaštvu in državni tožilec. Pomembna novost je, da lahko postopek začne tudi vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč.
Predlagatelj mora predložiti dokaz, s katerim verjetno izkaže smrt. To je lahko listina, izjava stranke, pisna izjava priče ali ustna izjava, podana na zapisnik.
Več kot 100.000 zgodb v eni zbirki
Dokazovanje bo v veliki meri temeljilo na znanstveno urejeni zbirki Žrtve druge svetovne vojne, ki jo je pripravil Inštitut za novejšo zgodovino. V njej je več kot 100.000 vnosov vojaških in civilnih oseb, ki so zaradi vojnega in povojnega nasilja izgubile življenje. Zbirka temelji na arhivskih virih, matičnih knjigah in dolgoletnem raziskovalnem delu.
Pristojni so odprli tudi vprašanje analiz DNK in uporabe sodobnih metod identifikacije. Te bi lahko v prihodnje pomagale povezati posmrtne ostanke z družinami, ki odgovore čakajo že več generacij.
Pozno priznanje, ki vendarle nekaj pomeni
Noben vpis ne more popraviti krivice ali vrniti izgubljenega življenja. Lahko pa prekine desetletja uradne tišine. Žrtev tako ni več le številka v arhivu ali družinska pripoved, temveč človek, čigar obstoj in smrt prizna tudi država.
